Zakon privlačnosti me ne privlači

Medeja
29. 5. 2018

Mislim, da sem že pametovala o tem, da me zakon privlačnosti ne privlači. Ampak se spomnimo prejšnjega tedna in tesnobe in drame? Kadar so stvari takšne, so pač takšne in iz takšnih se precej težko dvigneš. Ampak, ko se dvigneš? Potem greš samo še višje. Ne vem, če bi temu rekla zakon privlačnosti. Prav tako ne vem, ali bi v to vpletala vesolje ali Petersona. Gre za naravnanost. Usmerjenost. Fokus.

Pri jogi bi temu rekla drishti. Za fokusiran pogled, ki stabilizira položaj. Za fokus, ki zagotavlja ravnotežje. Za osredotočanje. Ker, ko se spraviš ven? Ko se malo dvigneš? Potem letiš, srce.

Kadar so stvari takšne, tesnobne, se najmanjša prepreka (ki v enem drugem obdobju sploh prepreka ne bi bila, bila bi mogoče haha ali eh) zdi ogromna in dokončna. Konec. Stvari so črne. Stvari so zelo črne in brezveze in pesimistične. Takrat trivialnim zadevam dajem širino, globino in jih tako poveličujem v nekaj več, v nekaj nič kaj preveč trivialnega. Stvarem dajem preveliko težo. Ampak včasih se je preprosto treba v kaj prisiliti, ker veš, da bo na koncu bolje zate. Veš, ker je tako že bilo. Tudi, če se tisti trenutek ne zdi, stvari so vedno na koncu okej. Stvar perspektive, ja, ampak stvari so na koncu vedno okej.

Včasih se je fino v kaj prisiliti. So stvari, ki skoraj vedno pašejo, ki si jih skoraj vedno želimo. Pa tiste, za katere vemo, da nam bodo dobro dele, da nam bodo koristile pa nam mogoče ne pašejo najbolj. Obisk zobarja, recimo. Seveda ni fajn! Samo fajn je pa imet zdrave zobe. Še nikoli si nisem po jogi rekla "kaj mi je bilo tega treba, zdaj sem še slabša kot prej". Podobno je s tekom. Ali plesom. Ali petjem. Tista stvar, ki nahrani dušo? S tisto začneš najprej. Toliko, da maaalo dvigne raven happy kemikalij v telesu, da srce malo zavibrira.

(Kaj ja pa kaj ne, mislim, da smo dovolj stari, da vemo, da niso vse stvari, na katere plešejo naša srca, zdrave. To ne pomeni, da ne spijem, kozarec, dva, tri vina ali da ne predivjam vikenda ali nimam mačka. Ne. Samo vem, kaj je zame zdravo in kaj ni. Ni kvantna fizika, common sense je.)

In potem se lotiš večjih stvari. Saj vem, ko ni luštno, res ni luštno in res se zdi, da luštno skoraj ne bo več. Da je vse, kar si mislil, da veš in znaš, izpuhtelo. Ali da je vse skupaj bila ena velika laž samemu sebi. Ampak ni res. Res, ni res. Ker si že splaval, ker si že zletel. Samo malo prisiliti si se moral.

Ko se raven happy kemikalij malo dvigne, ko plešem, pojem, norim z mačkonom, se glasno smejem, skačem po lužah, takrat postanem pozorna in dojemljiva za čisto nov svet. Za čisto druge občutke, za drugačne predstave. Takrat drishti prenesem v prakso. Ujamem ravnotežje, fokusiram in v bistvu, spoiler alert, ne naredim nič pretresljivega. Samo naravnam se drugače. Saj, ko se človek zave, da je od njega odvisno, ne bom rekla, da je lažje, ker prevzemanje odgovornosti za svoja stanja ni enostavno, je pa boljše. In bolj zdravo.

Stvari je treba vzet v svoje roke. Tiste stvari okrog sebe in tiste v glavi. Vem, tudi jaz sem bila mučenik in žrtev. Zdelo se mi je, da mi stvari pripadajo, da so ljudje, da je svet nepravičen. Spoiler alert 2 – svet je nepravičen. In biti mučenik, žrtev? Nikoli se ne boš zares, zares dobro počutil, če boš za svoje težave, stanja krivil druge ali prelagal odgovornost za svoje počutje na ljudi in okolico.

Tako da ne, ne privlači me zakon privlačnosti, privlači me dobro počutje, pomirjenost s seboj in z življenjem. To sproži serijo dogodkov, serijo tako dobrih dogodkov in občutenj, da ima človek res občutek, da je vmes poseglo najmanj vesolje. Pa ni. Edina stvar, ki poseže vmes, si ti.

Do naslednjič,

Medeja

linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram