Zakaj so dnevi za počitek pomembni

A veste tiste fore, ti si v jogi, moraš bit zen sto na uro pa nič te ne boli? Rade volje bi rekla, da je res tako. Pa ne toliko zato, da bi se pohvalila in zraven pohvalila tudi jogo, ampak zato, ker bi bila potem res večino časa okej in na mestu. Pa nisem. Pa vedno, ko nekdo reče, ti bi morala ovo ono, ker... pomislim, kako bi bilo z mano, če ne bi počela vsega kar počnem, da se resetiram pa napolnim. Kaj bi bilo, če ne bi skrbela zase. Verjetno bi bila bolj tesnobna, večkrat bi imela zaležan vrat, pogosteje bi pobirala viruse in išias bi me večkrat zagrabil.

Zdravniki zbolevajo, avtomehanikom se kvarijo avti in zobozdravniki tudi fašejo karies.

Sem pa šele pred kratkim ugotovila, kako in zakaj so pomembni dnevi, ki si jih vzamem za počivat. Pa ne nujno za počitek od fizične aktivnosti, kot je to smiselno v fitness svetu, ampak nasploh. Za počitek od sveta. Od sebe. Preprosto delati nič, samo počivati. Za (mama glej stran) lenarit. Zakoreninjena slovenska folklora tukaj popolnoma znori in trka, udarja na vrata vesti in občutka krivde, ampak glejte, smo otroci staršev iz enih drugih časov in naši starši so otroci staršev iz še enih bolj drugih časov in nekje se moramo obrniti, če želimo začeti spreminjati vzorce.

Ne gre toliko za točno določen dan v tednu, gre bolj za to, da slišimo in uslišimo telo, ko potrebuje pavzo. Saj veste, tisti občutek, ko preprosto veš, da se te loteva prehlad. Ali pa recimo čutiš, da te zateguje čez vrat. Da si utrujen, razdražljiv, nejevoljen. Da zadnja dva meseca tiščiš zobe skupaj in ti ni jasno od kje glavoboli. Mogoče potrebuješ nekaj stika s seboj, nekaj posluha za telo (in tega dobiš tako, da se ukvarjaš s seboj), da prepoznaš pokazatelje, vendar vseeno, tudi če tega ni, vsake toliko časa kakšen dan zase si le vzemi. Pa če slišiš telo ali ne, stisni pavzo. Svet bo počakal.

Ne sprašuj se, če je že čas za počitek in ne dajaj se vštric z drugimi. Poskrbi zase. Lenari. Lenari po svoji meri in ob svojem času.

Zakaj mislimo, da ne potrebujemo počitka

Zgoraj omenjena slovenska folklora bi bila lahko, kot nacionalni šport, prvi razlog za to. Ker res radi tekmujemo v tem, kdo da več od sebe in predvsem komu je dlje časa težko. Ne vem, lahko se motim in ni samo naš narod tak (najverjetneje tudi ni), a tega poznam in v tem duhu sem odraščala in bila vzgojena. Kar je prvi razlog zakaj smo mnenja, da je počitek za "lenuhe".

Drugi razlog je ta, da nas je velika večina preobremenjenih in:

1. v tej gužvi ne zaznamo potrebe po pavzi

2. zaradi te gužve mislimo, da je bolje pavze izpustiti

Deloma je to zaradi tega, ker se kot ljudje raje in lažje osredotočamo na kratkoročne akcije in trenutne, instant potrebe, ne pa toliko na dolgoročne koristi in sebe v prihodnosti. Od nekdaj so mi govorili "maži se s kremo za sončenje po obrazu, ti bo žal, ko boš starejša" pa se seveda nisem. Ker sem jih imela 20 in koga briga kako bom zgledala pri 35-ih. Koga? Mene, pri zdaj 35-ih.

Investicija vase z regularnim počitkom, ali, kot mu ljubkovalno rada rečem, z lenarjenjem, je dolgoročna. Med vso to preobremenjenostjo in obilico dela si daješ možnost regeneracije, nabiranja moči, svežih mislih. In takšen, napolnjen, razbremenjen in regeneriran, si potem sposoben opraviti več in učinkoviteje. Ker se polniš. Kot polniš telefon vsak večer. Kapiš? Zadnjič sem ujela, da se izgorelost zgodi takrat, ko predolgo nismo človeški. Katy Milkman, behavioristična znanstvenica z Pensilvanske univerze, pravi, da nam kratkoročen shitload obveznosti otežuje sprejemanje prave odločitve. Bolj obremenjeni in utrujeni kot smo v tem trenutku, bolj impulzivne bodo naše odločitve, ki seveda izhajajo ravno iz te preobremenitve in pravijo, da si počitka enostavno ne smemo, ne moremo privoščiti. Ker kaj vse moramo še storiti! Ni časa, ni časa, ni časa.

Sranje je, ko shit hits the fan in se, zaradi ignoriranja signalov utrujenosti, vse zalomi in nas izgorelost lahko položi v posteljo za veliko daljše obdobje, kot pa samo za tisti en dan lenarjenja.

Tretji razlog je prej omenjena tekmovalnost. Vsi to delajo, vsi na svoja pleča nalagajo več kot lahko nosijo, bom pa še jaz. Ker nisem reva. Vštric tega dokazovanja poteka še ena tekma, ki je sodelavci (ali tisti, s katerimi ste se spravili v boj za prvo mesto) in, očitno tudi vi, ne vidite. Tekma s telesom. Psiha prenese toliko, fizično telo prenese toliko. Lahko nas dotolče prehlad, staknemo virus, ker zaradi pomanjkanja spanja in regeneracije naš imunski sistem peša, ali se iztrošimo do točke, ko nas telo prisili v počitek. To lahko doseže tako, da, spet, lahko slabša naš imunski sistem in smo tako bolj dovzetni za obolenja ali nas preprosto spomni nase s kakšno mentalno finto. Počutimo se ujeto, brez energije, tesnobno ali kaj drugega. V glavnem, počutimo se ne-dobro. Slabo.

Zakaj je počitek pomemben

Pa dajmo mame, ki so nam rade rekle, da smo leni, ker ne pomijemo in pospravimo posode takoj po kosilu, na stran. Niso nič krive in radi jih imamo in jih zdaj bolj razumemo in jih ne krivimo. Počitek, če smo resni, nima nič opraviti z lenobo. Nujen je za naše zdravje in nujen je pri tem, da smo lahko najboljše verzije sebe, ki tudi dajejo največ kar lahko od sebe.

Počitek izboljšuje kardiovaskularno zdravje, znižuje ravni kortizola in niža pritisk. Manjša tveganje za srčno-žilne bolezni in naj bi podaljševal življenjsko dobo. Pa saj ni niti ne vem kakšna znanost. Pomislite, ko ste bolni in si dovolite biti bolni in se temu primerno obnašate, okrevate hitreje. Počivate in dajete telesu možnost in pogoje, v katerih lažje preboleva bolezen in izboljšuje stanje.

Ko si vzamemo čas za počitek ali za sprostitev, to ni neka fensi šmensi instagramabilna zadeva. Ni treba na Šmarno goro, če smo v Ljubljani, ni treba na Kočo Mladiko, če smo v Postojni. Kar je treba je kakšen dan v mirnem, ne-stresnem okolju. Največkrat najbolj paše doma. In, ko počivamo (ali po domače lenarimo), delamo tole:

  • obnavljamo energijo, polnimo svoje baterije (kot to počnemo s svojimi telefoni, tablicami, računalniki) in tako izboljšujemo produktivnost, zmogljivost (mislim, prazen telefon je neuporaben, kajne?)
  • obnavljamo telo, ki se lahko tekom dneva, tedna obrabi, poškoduje (zaradi narave dela, vadbe, obveznosti) - med počitkom mu damo možnost obnove, regeneracije in s tem poskrbimo, da naslednji dan ali teden lažje delamo, telovadimo
  • izboljšujemo fokus, ker mentalni napori utrudijo našo glavo prav tako, kot fizični napori utrudijo naše telo, zato je čas, ki ga namenimo utišanju misli proces zdravljenja preobremenjenega uma - izboljšuje koncentracijo in reševanje problemov
  • izboljšujemo počutje, ker se zaradi sproščanja počutimo srečnejši, pomirjeni in taki se lažje in z večjo mero optimizma srečujemo s preprekami, ki jih s to predispozicijo prepoznamo kot izzive

Res pomembno je prepoznati, vedeti, kdaj reči opa, dosta, čas za počitek. In, ko to dosežemo, da si ga tudi vzamemo. Prevečkrat sem se ob začenjanju nahoda prisila v delo (ali zabavo, tukaj je fomo izjemno močan in ne dovoli odsotnosti) in potem zares in konkretno zbolela. Ker sem hotela še malo stisniti zobe pa biti opevana kot Xena, ker glej mene napol mrtvo, kako še kar peljem in se dokazujem. In namesto dneva, morda dveh z malo slabšim počutjem, odležala potem dva tedna s hudim vnetjem sinusov in z jezo, ker oh, zakaj se meni to dogaja.

Telo potrebuje počitek. Za regeneracijo, za ozdravitev. Um potrebuje počitek. Z istimi razlogi. Res bi rada rekla, da sem super zen in zdrava in da je za to odgovorna joga (ker bi morda zato imela kakšno stranko več), ampak nisem. Ne ves čas in ne samo zaradi joge. Tudi od joge si vzamem pavzo. Od stvari, ki jih ne maram in od stvari, ki jih ljubim. (Tudi od ljudi.) Ker vem, da mi to koristi. Ker vem, da si bom v prihodnosti čestitala in ne bom jezna na 35-letnico, ki je danes jezna na 20-letnico, ki ni poslušala o pomembnosti krem z zaščitnim faktorjem.

Lenarite. In počnite to brez slabe vesti. Počnite to zase in za sebe v prihodnosti.

Bodite dobro,

Medeja

linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram