Vračanje v prihodnost

Ko pomislim, ko zares pomislim, si niti v, kot bi rekla Taylor Swift, wildest dreams nisem naslikala scenarija, ki ga živimo že skoraj leto dni. Pa mi gre pisanje scenarijev dobro od rok. V glavi sem jih doživela že nekaj. Tretjo svetovno vojno, par neozdravljivih bolezni in eno ali dve od Orwellovih distopij. Virusa nisem.

A ni hecno? S predvidevanjem želimo doseči kontrolo nad (še) neuresničenim. Z vso to nesnago skrbi in težkih misli izpuščamo sedanjost in živimo v prihodnosti. Skrij se, McFly. Hecno je, ker imamo zaradi predvidevanj občutek, da se lahko nečemu izognemo, oziroma vsaj omilimo končni izid. Vendar brez akcije in samo s skrbmi v glavi, ne dosežemo prav nič. Oziroma dosežemo le to, da izgubimo sedanjost in krepimo nervoze. Koristni nismo in naša zaskrbljenost nas ne bo rešila pred miselno policijo. Mislimo, da smo koristni, ker se, za razliko od drugih, pripravljamo na vse možne prihodnosti in smo zaradi tega v prednosti. Ampak nismo. Ker samo razmišljamo in pletemo in štrikamo in skrbimo. In večina naših scenarijev nikoli ne ugleda luči sveta. Smo pa na njihovo realizacijo (za svaki slučaj), seveda, pripravljeni.

Nekje sem pobrala, da se 85% – 90% naših skrbi nikoli ne uresniči. Če izpustimo utopične/distopične napovedi, smrt sonca in podobno verjetne scenarije o koncih sveta, ki se bodo za čas našega življenja zgodili, se v tistih 10% oziroma 15% ujamejo napovedi, ki večinoma samo sledijo zakonom narave, na katere pa imamo ravno toliko vpliva, da lahko s spremenjenim načinom življenja vplivamo na njegovo kvaliteto in, mogoče, trajanje. Recimo pijemo zadostne količine vode, ne jemo mastne hrane, se gibljemo. Recimo, saj vemo, kaj pomeni zdrav življenjski slog. In, ker smo tesnobne duše, to povemo in predlagamo tudi tistim, ki jih imamo radi in za katere si želimo, da, kot mi, nikoli ne umrejo. Toliko vpliva imamo. In to dosežemo z akcijo (in teženjem). Tega ne dosežemo samo z razmišljanjem o želeni spremembi, to dosežemo z aktivnim in zavestnim odločanjem ter korakanjem v smeri, ki jo želimo ubrati.

Pa vseeno je občutek oklepanja prihodnosti zasvajajoč. Vseeno je občutek vračanja v prihodnost domač. Refleks, ki ga sproža samoohranitveni nagon. Vseeno. Večino vseh teh stvari in korakov in knjig za samopomoč poznamo, a vseeno. Vseeno se vračamo k predvidevanju in skakanju v prihodnost. Ker si želimo varnosti. In dolgega življenja.

V letih moje tesnobe (ki so mi znana, t.j. od zmenkarij s psihiatrinjo naprej, čeprav tesnobna sem bila že prej, takrat, ko se je temu reklo “punca je pač zelo čustvena”) nisem odpravila te tegobe. Easy there, ne hiti k zapiranju strani. Nisem je odpravila, morda je ne bom nikoli zares, sem se pa naučila prepoznati črne misli in napovedi in ukrepati ob pravem času in s pravimi prijemi. Ter se tako naučila olajšati življenje v sedanjosti. Bodimo malo romantični, edino to zares šteje, kajne? Tukaj pa zdaj.

Nikoli ni univerzalnega recepta, ki bi deloval pri vseh in za vse. Je pa vedno vredno poizkusiti. Z dihanjem, treningom prisotnosti ali z preusmerjanjem pozornosti. Pri dihanju je to lahko 4, 4, 4 tehnika. Skozi nos – 4 sekunde vdih, 4 sekunde izdih, 4 sekunde retenzija med enim in drugim. Ponovimo 4x. Ali morda dih, ki spodbuja dvig oksitocina (hormona, ki se sproža tudi ob objemanju ali poljubljanju). Vdihnemo globoko skozi nos, da napolnimo trebuh z zrakom, malenkost zadržimo iz z dolgim “aaaaaaah” izdihom izpustimo zrak ven iz telesa. Pa z zavestnim krčenjem in sproščanjem mišic. Z vdihom napnemo mišice, zadržimo, z izdihom sprostimo telo. Ali morda razbijanje namišljene prihodnosti na manjše koščke. Scenarij o prihodnosti razstavimo na manjše dele, ki so lažje obvladljivi, kot pa zmetani vsi na kup. Ali preprosto preusmerimo pozornost iz glave na svet v katerem trenutno smo. Zaposlimo roke, vonjamo najljubše eterično olje ali prižgemo svečko. Zlezemo na blazino, za nekaj trenutkov zavestnega giba in diha. Joga, kakopak. Ali uberemo nekaj od tega.

Veliko stvari se sliši “lažje rečeno, kot storjeno”, zato ne bom tečna (vsaj ne v tem zapisu), ker vem, da ko je grozno, je grozno zares. Zato, ko bo čas pravi, ko bo volja na mestu in želja po drugačnem močnejša od fitkivne varnosti poznanega, deluj kontra refleksu. Bodi upornik, prepričaj se, da zmoreš, da se da in daj. Vse kar potrebuješ je korak ven iz vzorca, ki si ga posvojil, ponotranjil in vzel za svojo default naravo. Pa to ni. Tvoja prava narava in pravi ti prideta do izraza takrat, ko rečeš “zdej je pa zadost” in ukrepaš. Toliko vpliva imaš in toliko moči tudi, da se lahko odločiš za akcijo. Daj.

Brez akcije je samo fantazija. Nekaj, kar bi lahko bilo. Ko vzameš sedanjost v svoje roke, dobiš z njo moč upravljanja prihodnosti. Le z akcijo tukaj pa zdaj lahko dosežeš spremembo v nekje pa nekoč. Pa še to še enkrat – skoraj 90% vseh skrbi se nikoli ne uresniči. Naj bo to popotnica vsem scenaristom, ki se želimo vrniti v prihodnost. Ker moje vračanje v prihodnost je spregledalo virus. Tako dobra sem.

Vračanje v prihodnost ne gre, ni mogoče. Le tukaj pa zdaj sta.