Spomladansko čiščenje

Medeja
19. 4. 2017

S pomladjo pride veliko. Barv, ptičev, vonjav. Panik, umazanih oken, dela. In, z razliko od prejšnjih let, so me letošnji prvi sončni žarki, ki so posijali skozi umazano okno v kuhinji, spomnili, da je čas, da grem ven. V park. Na glavo. Dihat.

Spomnili so me, da sem se skoraj spet znašla v življenju, ki ga je zastavil nekdo drug.

Prioritete. Za koga umivamo okna? Zakaj morajo biti okna čista? Vem, fajn je ven pogledati. Mogoče sosedovo cvetočo jablano, mogoče sosedo. Ampak tako umazanih oken ... ne vem, mogoče se najde kje kdo s tako umazanimi okni, da ne vidi ven in mu umazanija zastira pogled. Lahko se. Ampak po dolgi in mrzli zimi so okna pač povprečno umazana.

Lahko bi vlekla vzporednice in govorila v metaforah, iztočnica iz prejšnjega odstavka je odlična, kajne?

Za koga torej umivamo okna? Zakaj? Zakaj taka panika, ko pride do prvega lepega spomladanskega vikenda in vsi norijo in kričijo "ne morem danes, moram okna umit"? Zaradi "kaj bodo pa rekli"?

Ste se kdaj vprašali zakaj počnete stvari, ki jih počnete? Tudi tiste, ki vam ne pašejo vedno? Ali morda nikoli. Saj razumem in sploh nimam namena kazati s prstom, nekje vmes sem tudi jaz, ki vsake toliko časa uživam v pospravljanju in pomivanju in brisanju. (Se zadevam z vonjem stelexa.) Ampak ne bom pa rekla, da danes ne morem na kavo, ker moram pomiti okna. Ker moram pomiti okna.

Včasih se kar ne slišimo. Včasih kar počnemo stvari brez da bi mislili. Brez da bi se vprašali kaj želimo. Pa vas vprašam jaz - kaj želite? Kaj želite od pomladi, daljših dni, toplih in sončnih juter? Umivati okna?

Samo umivati okna?

Koliko tega počnemo samo zato, da to počnemo in se vmes pozabimo ustaviti, pomisliti in redefinirati želje in hotenja in sanje. Koliko časa gre mimo, ker počnemo nekaj kar počnejo vsi ostali. In kako se potem čudimo, da je vse brezveze. In oh! Kako komaj čakamo penzijo. Kako komaj čakamo penzijo, ko bomo imeli čas. Veliko časa, še več časa. Da bomo lahko okna še bolj temeljito umivali. Da bomo lahko spet jamrali, da nimamo časa. Mogoče vas bo presenetilo, ampak veste kaj? Nič vam ni treba. Ni vam treba čakati penzije, ni vam treba pomivat oken, ni vam treba početi tega kar počnejo drugi.

Veste kaj morate? Poslušati sebe.

Ni enostavno, se pa splača. Živimo v svetu, kjer se hote ali nehote primerjamo z drugimi. Kjer je gonja za minimalca nekaj vsakdanjega in nalaganje vedno več zadolžitev na svoja pleča pričakovana in velecenjena vrlina delavca, ki ne ve za kaj dela. Ali živi. Svet v katerem večina ne vidi metra pred sabo. To je svet za katerega večina ni bila vzgojena. Mogoče nanj nismo pripravljeni, mogoče so spremembe prehitre in ne dojamemo. Svet stresa, tesnobe, mladih mamic pri 40-tih in starih staršev brez pokojnin. Svet v katerem so vsi nadpovprečni. Nadpovprečno nadarjeni, nadpovprečno dolgo brez dela, nadpovprečno neprilagojeni. Nadpovprečno povprečni. V tem svetu mladi ne dobijo kredita, ker jim ga kot samostojnim podjetnikom na fiktivni minimalni plači banke ne dajo. V tem svetu njihovi starši radi rečejo, kako je bilo v njihovih časih vse drugače. Kako so se znašli. In takrat v tem istem svetu njihovim mladičem naraste pritisk. Nekateri reagirajo, drugi naložijo še eno breme na hrbet in gredo dalje. Ta svet premore toliko tesnobnih, depresivnih in nezadovoljnih ljudi, da si ne morem pomagati in rečem: a ni zadosti? A zato živimo? Za umivanje oken? Mislim, da ne. Mislim, da smo ljudje že tako zašli, obšli in prišli drugam, da nam ni treba početi vsega kar počnejo drugi. Mislim, da nam ni treba početi stvari, ki so nam jih za merila postavili drugi.

Mislim, da se ta svet ne bo ustavil, če bodo naša okna umazana.

Ni treba čakati, ni treba prelagati, samo vprašati se moraš: želim to? Morda bo to šokantno, ampak a veš, da ima moj dan, tvoj dan ali dan tiste osebe, ki ji tako zavidaš popolnost in njeno "vse ima preštudirano in poštimano" naravo, enako število ur? Da si je tista oseba, ki ji zavidaš, postavila prioritete tako, da ji služijo? Da počne stvari zato, ker jih lahko. Da dela tudi kar njej paše in se ne ozira toliko na početja drugih? Ta oseba je pomirjena. Zadovoljna. Ne skrbi jo za mnenja, pričakovanja drugih. Ne. Skrbi jo zase. Ker se ima rada, ker si noče škoditi. Zna se postaviti na prvo mesto. Ta oseba je srečnejša. Ta oseba ima verjetno umazana okna. In je to ne gane. Ta oseba čaka, da jo spoznaš in spustiš ven. Ta oseba si ti, le priložnosti si še nisi dal, da jo zbezaš na plano.

Ja, s pomladjo pride veliko. Ker je pomlad en tak čas, ki kar kliče po čiščenju. Refleks. Pa ne samo privzgojeni, ne takoj s prstom na starše kazati. Narava. Narava ima vse preštudirano, narava vse zna. Tudi na pomlad nas pripravi. In narava ne hiti in kljub temu vsako leto vse naredi. Narava se ne tepe po glavi, če zamuja ali premakne cvetenje češenj. Narava poskrbi zase. In preden pozabite vse kar ste prebrali, preden nehote preklopite na avtopilota, poskrbite zase. Ustavite se, vprašajte se: želim to? In potem zaživite v tem krasnem svetu, ki čaka, da se ti, jaz, mi prebudimo in ga očistimo nesnage časa preteklih pričakovanj.

Naj bo letošnje spomladansko čiščenje drugačno. Naj bo letošnja spomladanska čistilna akcija reorganizacija, redefinicija in reinkarnacija osebe, ki živi na polno. Z umazanimi okni. 😉

Bodite dobro,

Medeja

linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram