Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.

Medeja logotip

Moja tesnoba – moja učiteljica

Deli to vsebino

Česa me tesnoba uči

Mešana anksioznost. Pa panična motnja. Tako, kot začimba.

Ko si človek zlomi nogo, boli. Noga je vidno poškodovana in temu primerno oskrbovana. Človek ne more hoditi in v času okrevanja in rehabilitacije, je njegovo življenje … drugačno. Stanju primerno. Ko se noga zaceli in mavec odstranijo, se človek počasi spet navaja nazaj na nogo, na svojo nogo, ki mogoče nikoli ne bo čisto okej, ki bo mogoče vedno bolj ranljiva, nestabilna, ampak vedno bo njegova.

Popolnoma enaka stvar se dogaja s psiho.

Ampak živimo v času in prostoru, ki se sicer zlomljene psihe vedno bolj zaveda in ji posveča vedno več pozornosti, ampak še vedno premalo. Še vedno premalo, da zadeva ne bi bila tabu. Ali pa, da bi zadeva postala takšen predmet pogovorov, kot so recimo zlomljene noge.

Ko se znajdete v stiski, ne sprašujte se ali mogoče pretiravate in kako bi ravnali drugi. Ne. Reagirajte. Vi ste vi, za vas gre. Poslušajte se, sledite srcu. Reagirajte.

Tega me je tesnoba naučila. Nihče ni jaz. Jaz sem jaz. Karkoli naredim, kakorkoli naredim, če to izpeljem v skladu s svojo vestjo, načeli in po nareku srca, je okej. Sem jaz okej.

V nasprotnem primeru? Nisem okej.

Moja tesnoba je moj indikator. Indikator, ko in če nekaj ni okej. Pritisk v prsih, ščemenje v dlaneh, šibke noge, povišan srčni utrip, vrtenje, slabost. Pokazatelji zlomljene psihe. Ne ignoriram jih, ne obnašam se, da je vse okej. Reagiram.

Če prijateljujete s tesnobo, zapišite si za uho – nič ni narobe, če niste okej. Vse je v redu in vse bo v redu. Nič ni narobe, če nisem okej. Vse je v redu. Vse je v redu. Vse je v redu.

Spomnim se, na začetku ukvarjanja s tesnobo, paniko, kako sem želela najti recept. Kako sem iskala recept, navodila kako se spoprijeti s tesnobo, kako jo premagati. Želela sem vodič s koraki. Želela sem biti brez tesnobe, brez paničnih napadov. Spomnim se, kako sem od psihiatrinje pričakovala konkretne napotke, oprijemljiva in preverjena vodila, kako premagati zadevo. Nisem jih dobila.

Nisem jih morala dobiti, ker univerzalnega recepta ni. Kar me je žalostilo in nisem razumela.

Sem pa našla nekaj boljšega in bolj zanesljivega. Sebe. Ker, če poslušam sebe, imam vse na dosegu. Vsi napotki, recepti so v meni. Samo upoštevati se moram. Reagirati. Nič potlačevati, dajati na stranski tir. Ne. Reagirati. Biti iskrena in reagirati.

Moja tesnoba me je veliko naučila. Njena najlepša in najboljša lekcija je ta, da sem okej točno takšna, kot sem. Včasih tesnobna, čustvena, na momente panična. Ko sem se nehala upirati sama sebi, sem se osvobodila. In posledično postala boljša, manj tesnobna, manj panična. Še vedno čustvena, ampak osvobojena primežev in pričakovanj družbe, ki pravi, da smo ljudje z zlomljeno psiho, šibki. Ker, veste kaj? Nismo. In ne dovolite, da bi vas kdorkoli v to prepričal ali z vami ravnal kakorkoli drugače kot tako, kot si zaslužite. Nismo šibki.

Nasprotno. A veste koliko korajže zahteva priznanje samemu sebi in drugim, da niste okej? A veste kako, pardon my french, velika jajca morate imeti, da si priznate, da potrebujete pomoč? A veste koliko poguma morate zbrati, da s tesnobo pod ramo opravljate vsakdanja opravila? A se zavedate, koliko časa ste bili močni in trdni, da vas je potem, kot rezultat izčrpanosti, doletela stiska?

Zavedajte se, da ste močni. Pa konec koncev, kar si drugi mislijo, se vas ne tiče. Kar pogumno, dovolite si, da vas stiska nauči kaj o vas. Mogoče tudi to, da ste sposobni več, kot si priznavate.

Bodite dobro,

Deli to vsebino