Meso. Sojino meso.

Medeja

Ne vem od kje ljudem ideja, da vegetarijanci jedo slabo. Velikokrat se je že zgodilo, da so vsejedi ljudje na zabavi pojedli hrano, ki je bila namenjena meni. Ker je bila dobra. Pa tisti večni prepir med nekom, ki se prehranjuje z mesom in nekom, ki se ne, bo pač tekel dalje, dokler se bo ljudem dalo o tem debatirati. Meni se ne ljubi več. Raje kaj dobrega pojem. Pa, ker vem, da ljudi skrbi za moje zdravje, kri imam v redu. Vrednosti so celo nadpovprečne. 

Ko sem nehala jesti živali, je bila izbira hrane namenjene vegetarijancem precej mizerna. Je kar nekaj let nazaj, ampak vseeno. Takrat je imela mama čez tudi mojo hrano (hvala, mama!) in pri hrani skoraj nisem komplicirala. To je prišlo kasneje, ko sem sama začela kuhati. In eksperimentirati. Moja hrana je zelo dobra. Rada imam indijske začimbe, ogromno zelenjave in (ljubitelji zarot prehrambene industrije glejte stran) sojo. Tisto sojo, ki je polna antibiotikov in je gensko spremenjena. Kako grozno se sliši, gensko spremenjena, a?

Sojino meso. Polno beljakovin. Vendar precej ubogega okusa, če se mu ne nameni malo več pozornosti. Jaz sem načeloma sojino meso (večje ali manjše) uporabljala z omakami. Kot nekakšen golaž, recimo. S testeninami, rižem, krompirjem. Tisto največje meso pa sem pripravljala kot zrezke. (Jaz sem lačna.)

Sojino meso najlažje obdelamo tako, da ga najprej nekaj minut (recimo 10-20 minut, odvisno od velikosti, ampak toliko časa, da se zmehča) kuhamo v vodi. Ali v jušni osnovi. Jaz največkrat to počnem kar v slani vodi, je čisto dovolj. Če se odločim za jušno osnovo, potem iz te osnove pač nastane juha (nedeljsko kosilo!). Za golaž pa meso kar vržem v omako, da se postopoma v njej zmehča in dokončno skuha. Torej v slani vodi skuhano meso odcedim ter ga fino ožemem, da gre odvečna tekočina stran. Na olju (olivnem) prepražim čebulo do zlato rumene barve in dodam meso. Na kar majhnem ognju počasi pražim vse skupaj, proti koncu (in če samo kuham in ne stekam okrog) ogenj povečam, da se meso, med občasnim mešanjem, lepo zapeče. Kar se začimb tiče … Jaz sem za Indijo. Kurkuma (curry) in malo posušene zelenjave. Pa sojina omaka. Največkrat kitajska, ker je bolj izrazitega okusa. Za tofu imam raje japonsko, recimo. No, celotna zadeva se praži … kaj pa vem, recimo pol ure. Saj pravim, toliko, da se lepo zapeče.

Jaz imam poleg rada riž. Zelo rada. Lahka hrana mi je ljubša in k rižu vse lepo pade. V tokratnem primeru sem skupaj z rižem skuhala grah in dva stroka česna. In to je v bistvu to. Če se le da se držim pravila, da kuham cca eno uro. Vse kar je več, je potratno in odveč, izguba časa. Eni pravijo lenoba, moj moški reče iznajdljivost.

To je to. Sojino meso. Pa, če vas skrbi, da slučajno res ne jeste gensko spremenjene soje, brez panike, to jedo pujsi in krave.

Dober tek!

Share This