Log #9

25. novembra 2018

Medeja

Včasih preberem kakšen svoj starejši zapis pa si mislim “ja fak, ne”. Spet drugič si mislim “fak, to je moje?”. Včasih me prime brisanje vsega skupaj, drugič me prime pisanje. Slednjega je bilo v zadnjih mesecih manj. Opažam vzorec, ki pravi, da poleti? Poleti se ne piše. (Tudi, če je že skoraj december, ne.) Vsaj ne tako pogosto in s tako vnemo, kot se to počne, ko so dnevi krajši. Zakaj? Kaj pa vem, poleti se nori. Poleti se izkorišča dolge dneve in kratke noči. Jesen in zima sta mirni. Pomlad in poletje sta divja. Ni treba ugibat, kam se bolj nagibam.

S preferiranjem ni nič narobe. Seveda imam ljubši letni čas. Seveda. Normalno je, da so mi določene zadeve ljubše. Še z ljudmi je tako. In komaj čakam svojim fiktivnim otrokom povedat, kateri od njih mi je najbolj pri srcu. Kar nekaj stvari je že rodilo moje udarjanje po tipkovnici. Seveda so med njimi take, ki jih ne bi rada nikoli več brala (ali pustila drugim, da jih berejo) in na drugi strani take, ki bi jih natisnila pa dala v okvir (ali podarila drugim, da jih dajo v okvir).

Življenje je (z)mešano. Seveda iščemo in si želimo več tistega, kar nam je bolj po godu, kar nam bolj paše. In brez slabe vesti gremo lahko za tem. Brez občutka krivde lahko v vsaki dani, neizbrani ali težki situaciji poiščemo nekaj dobrega. Nekaj, kar nam pomaga premagati, zmagati dan. Vedno in povsod lahko poiščemo tiste male točke, malenkosti, ki nam narišejo nasmešek na obraz. Vedno in povsod se lahko nasmehnemo. Vedno in povsod je prav, da se nasmehnemo, nasmeh je nalezljiv, prav je, da druge nalezemo z nečim lepim, dobrim, prijetnim. Vedno in povsod je prav, da se smejemo. Situacijam. Sebi. Napakam, izkušnjam. Prijetnostim in neprijetnostim. Prav, da se smejemo sebi. Več tega potrebujemo in svet nas take rabi. Ne zagrenjene in betežne, svet ne rabi še enega pripovedovalca zamer, še enega, ki zna s prstom kazati samo na slabo. Svet potrebuje več topline, več plesa na ulicah ob uličnih umetnikih. Več smeha, več razigranosti.

Življenje je (z)mešano in hkrati lahko neverjetno krasno. Življenje je noro in ravno zaradi tega enkratno. V življenju? V življenju se nenehno dogaja, nenehno pada in vzpenja.

In vsi zapisi do tega zdaj? Točno to. Morje vzponov in padcev. Seveda me prime brisanje vsega in obstaja možnost, da nekoč pobrišem vse (ne bi bilo prvič). Ali pa tudi ne. Ne vem. Vse napačno postavljene vejice in vse polomljene povedi. Moje! Vsak pogrešan rodilnik in čisto vsak zatipk. Del okrevanja, del rasti. Del poti. Pa ne gre za sram (ali pa tudi, saj je vseeno). Gre za velik spekter občutkov, ki jih imam ob prebiranju starejših zadev. Včasih razposajenost, občutki veselja in zadovoljstva, žalosti. Tesnobe, itak. Jeze, tudi. Pa zanesenosti. Ne berem pogosto, ne brskam po starih zapisih in se namerno trpinčim (za to imam druge stvari), ampak včasih, ko želim deliti starejšo objavo na fejsbuku, recimo, jo moram poiskati in vmes mimogrede zaidem še med druge zapise. Ki potipajo, po svoje. Pa saj je prav, da potipajo. Da spomnijo. Če ne pozabim. Če nas nič ne spomni, pozabimo kje smo bili in kakšni smo bili. S čim smo se borili, kje smo iskali in našli (po)moč. Kaj smo premagali pa kako smo razmišljali. 

Življenje je (z)mešano. Kot so (z)mešane izkušnje, napake, odločitve. Zapisi. Malo zaradi obdobja, v katerem so nastajali (okej, ne vsi, za nekatere nimam opravičila), malo zaradi prstov, ki so jih pisali, malo zaradi interpretacije, ki ni vedno ista. Seveda ni vedno ista! Mi nismo vedno isti! V bistvu nikoli nismo več takšni, kakršni smo ta trenutek.

Pa preden zabredem v filozofske/zen/mindfulness/vstavipoželji vode, ko gledamo nazaj, kaj vse bi lahko pa nismo pa kaj vse smo pa bi bilo bolje, da ne bi – brezveze nostalgično jamrat, da bi stvari izpeljali drugače. Kot bi rekel Tony Soprano – it is what it is. Pa vse to kar je, je zaradi tistega kar je bilo in je podlaga vsemu, kar še bo.

Do naslednjič,

Medeja

Share This