Log #8

1. julija 2018

Medeja

Vsakič, ko pride cirkus v mesto, se spomnim, da sem kot mala punčka želela iti z njimi. Kam? Ne vem. Po svetu. Oziroma do sosednjih držav. Vsaj do Italije, kaj pa vem. Zdelo se mi je blazno neverjetno, razburljivo. Živeti iz dneva v dan, v prikolici, se zbujati vsakič v drugem mestu, med drugačnimi, nepoznanimi ljudmi. Se izgubljat med novimi ulicami. Živeti mogoče približek nomadskega življenja. Nepredvidljivega in bohemskega. Umetniškega. Vznemirljivega. Ko sem bila malo starejša in spoznala rokenrol, je sanje o cirkuškem načinu življenja zamenjala fantazija o potovanju z bendom. Podobna stvar, z morda malenkost več odrasle vsebine.

Živeti iz dneva v dan. Vsak dan zase. Brez prevelikih skrbi za naprej in z malo prtljage. Brez fizične navlake, ki jo naberemo tekom let, ko kopičimo, shranjujemo predmete, oblačila, vsako podarjeno dišečo svečko in vsak zapakiran sladkorček iz obiskanih destinacij. Brez pretiranih čustev, ki jih navežemo na materialnosti. Vse zamere, skomine, obžalovanja. Brez okovov preteklosti in brez utopičnih sanj prihodnosti. Brez prevelikih planov.

Obe ideji sta mi še vedno blizu. V enem od vzporednih vesolj sem definitivno akrobatka brez varovalne mreže, v drugem pa groupie. (Potem je tu še tretje vzporedno vesolje, kjer sem veterinarka. Nič dramatičnega, ampak je že v redu, eno je lahko tudi takšno.) Ampak v trenutnem vesolju sedim za mizo in tipkam in tapkam in vem, da gre za sklepanje kompromisov. Ki sploh niso enostavni. Ah, kje. Sklepanje kompromisov zna biti ena težjih stvari, ki jih kot odrasla oseba počneš. Ne gre eno brez drugega. Ni spontanosti brez planiranja. Ni norosti brez prištevnosti. Ni cirkusa brez poškodb in ni rokenrola brez strtih src.

Mogoče z leti res postajaš modrejši. Mogoče sčasoma res ugotoviš, da skrajnosti niso okej. Sčasoma mogoče res ugotoviš, da je fino loviti ravnotežje. Med tem pa onim. Med norenjem in počivanjem. Med tekom in dnevi za počitek. Med forsiranjem telesa v špago in med dnevi, ko tvoja joga spominja na jogo v domu starejših občanov. Med nepredvidljivostjo in predvidljivostjo. Ugotoviš, da se je fino in dobro za duha, spustiti z vajeti, predivjati noč, jo preplesati. Včasih tudi več noči zapored. Vendar hkrati ugotoviš, da so dnevi umirjenosti koristni in potrebni. Ugotoviš, da je zdrava prehrana krasna, ker se po njej dobro počutiš in imaš več energije, a hkrati veš, da si brez slabe vesti sredi sobotne noči lahko privoščiš hamburger. Ugotoviš, da gre za ravnotežje. Za balansiranje. Za skoraj nevidno sklepanje kompromisov. Ugotoviš, da te vsak de-tour v eno ali drugo stran, ne bo zaznamoval ali ti dolgoročno pustil neodpravljivih posledic. Ugotoviš, da noben izlet v neznano ne predstavlja končne destinacije. Da te ne definirajo ekstremi, ampak hoja med njimi.

In gre za hojo z roko v roki. Za prijateljstvo, ki ga spleteš med vsemi nagibi, med vsemi hotenji in obveznostmi. Med vsemi predvidljivostmi in nepredvidljivostmi. Prijateljstvo, ki te drži na varnem, ki te ne bo pustilo na cedilu, ki te ne bo porinilo z roba v prepad. Ne definirajo ekstremi, ampak hoja med njimi. Ravnotežje, ki ga lahko ohranjamo le s premikanjem. Kot vožnja s kolesom. Če želiš ohraniti ravnotežje, se moraš premikati. In najbolje je, da se premikaš naprej. Včasih spontano, drugič planirano, a vsakič naprej.

Do naslednjič,

Medeja

Share This