Log #7

26. junija 2018

Medeja

Včasih ljudje zadenejo bistvo. Zadenejo tam, kjer boli. Pa ne zato, ker bi želeli škoditi, prizadeti. Ne zato, ker so zajebani. Včasih zadenejo tisto najbolj bolečo točko zato, ker si ti zjeban. Včasih nas spregledajo in samo izpostavijo tisto, česar se zavedamo, le obelodaniti si ne upamo. Ker, kaj? Ko je stvar zunaj, postane resnična? Če rečem na glas, da odlično posedujem imposter syndrome, šele takrat postanem zares nesigurna vase in obsedena s perfekcionizmom? Ali sem to že prej? Gre za sprejemanje odgovornosti? Za zatiskanje oči? Za laži? Za “če reče nekdo drug, potem je zloben tisti drugi in z mano je vse okej”?

Jah, ne. Ne?

Seveda sem že pred tem nesigurna, nesamozavestna in pretirano kritična. Vendar, ko te nekdo drugi prepozna kot tako, jah ni najbolj fajn. Ker, če si nagnjen k pretirani samokritičnosti in nekdo drugi izpostavi tvojo napako, postaneš do sebe še bolj strog, neprizanesljiv, ker si nekje očitno popustil. Spustil varovala in dovolil, da te zares, zares vidijo. Z vsemi kiksi in pomanjkljivostmi.

Pa … je res to tako narobe? A je res tako narobe biti z vsem, kar si? Je res tako narobe se zavedati “kiksov” in “pomanjkljivosti”? Si jih priznati? To nisi ti. Ti si entiteta, skupek vseh kiksov, pomanjkljivosti, pegic, razcepljenih konic, žuljev in obtolčenih kolen iz nerodnih otroških let. Si vsak dvom v lastno presojo, vsaka opazka o svojem telesu. Vsaka napačno sprejeta odločitev, vsak poskus nečesa novega. Si vse pretekle izkušnje, vse pretekle ljubezni. Ves stres in vse panike. Nisi samo tesnoba, nisi samo številka na tehtnici. Vse je del tebe, ampak nič od tega ne stoji samo zase. Nisi samo neuspela stoja na glavi, si celota vseh padcev in vzponov. Vsi osvojeni vrhovi, vse ulovljene snežinke. Vsi nasmehi in vsi flirti. Vse nesojene simpatije, vsi ne-ji in vsi ja-ji. Vsi dosežki preteklega leta. Pa vse tiste misli, ki jih obdržiš samo zase. Vse tiste fantazije, ki ti polnijo glavo in spodbujajo domišljijo. Vse pesmi, ki jih znaš na pamet in vsi hobiji, ki si jih zaradi pomanjkanja vztrajnosti in discipline, opustil. Vse modrice, vse bolečine, vse izgube. Vsi občutki, od tistih najboljših, do tistih najslabših. Vse pobožane živali in vse zamujene priložnosti. Vse si. Vse.

Le iskren morda ne.

In, ker iskrenosti do sebe ne poznaš, si ranljiv. Ker si ne priznaš, ker se oklepaš ideala, perfektne predstave, ki si jo zgradil v glavi, te boli, ko te nekdo drugi spomni. Spomni na vse, kar si. Na vse tisto, kar sam veš, da si. Ta neperfektna perfekcija na dveh nogah. Drugačna od drugih, ampak v srži precej podobna. Drugačna navzven, v samem bistvu pa tako prekleto podobna. Polna nesigurnosti, dvomov. Polna predpostavk, polna primerjanj in predsodkov. Tako kot vsaka druga.

Kot pravi tisti rek (ali pa morda ni rek in sem si vse skupaj malo izmislila in prilagodila potrebam svoje glave): svoje pomanjkljivosti nosi s ponosom in nihče ti nič ne more. Morda ne ravno s ponosom (ali pa tudi, kaj pa vem), ampak definitivno, res definitivno, ne skrivaj. Ne. Na-a. Si več, si veliko več kot samo “kiksi” in “pomanjkljivosti”. Vse tisto, čemur ti praviš napaka, vse tisto, česar se morda sramuješ? Oh, zaradi tega si ti! Enkratna dogodivščina! Vzemi vse, kar je tvojega, dvigni glavo in bodi ti. Enkratna dogodivščina!

Ko nekdo zadane bistvo, boli. Včasih se v očeh naberejo solze in si misliš “zdaj res ne smem pomežikniti”. Se pa solze ne naberejo nujno zaradi bolečine razkritja krinke. Včasih se solze v očeh naberejo zaradi spoznanja, da ti ni treba skrivat, tajit vsega, kar si. Ni ti treba tajit, da si zjeban. Včasih se solze naberejo zato, ker te razkritje olajša. Ker te iskrenost razbremeni.

Do naslednjič,

Medeja

Share This