Log #6

17. junija 2018

Medeja

Šesti log zapored. Šesti! Ko sem se odločila za tedensko pisanje, za tedenske dnevniške vnose, je bil njihov glavni namen ta, da stabilizirajo. Mojo rutino, organiziranost, pisanje. Mene. Da stabilizirajo mene. To jim uspeva. Uspeva jim pa tudi spominjanje na prekleto prehitro minevanje časa. Šesti. Log. Zapored. Šesti.

Kdaj se zares zaveš minljivosti in kdaj zares začne čas teči hitreje? Takrat, ko temu posvečaš pozornost? Po tridesetem? Ko prvič pomisliš na “o, kako gre hitro”? Ko te prvič življenje zares sesuje in se začneš oklepati dobrega, prijetnega? Ko se začneš bati neprijetnega? Ali pa mogoče takrat, ko prestopiš določen mejnik? Matura, diploma, poroka, starševstvo, nova mačka, posvojen pes? In zakaj z leti teče vedno hitreje? Ker se vedno bolj osredotočamo na minljivost? Ker smo vse bližje koncu? Ne glede na leta, vsi gremo proti isti ciljni črti. Kdaj minljivost dobi na hitrosti? Ko se minljivosti zavemo? Ko se je ustrašimo?

In kdaj jo sprejmemo? Kdaj se sprijaznimo? Kdaj se prepustimo vožnji na vrtiljaku življenja?

Ko nam je fino in fajn, se oklepamo. Želimo podaljšati občutke, užitke, prijetnosti. Želimo, da traja. Da se nikoli ne konča. Ko nam ni fino in fajn, hrepenimo. Po časih, ko nam je bilo in po časih, ko nam bo spet fino in fajn. Kruh si služim s potrjevanjem prisotnosti v sedanjosti, z vodenjem čuječega gibanja, ki z dihom gradi most med fizičnim in psihičnim. Z gibanjem usklajenim z dihanjem, ki prekinja tokove, spirale misli, povedi v glavi, ki trgajo sedanjost na majhne koščke in nas postavljajo ali v preteklost ali v prihodnost. Učim, spodbujam, bodrim. Ampak časa ne ukrivljam.

In, ker časa ne morem ukrivljati, ker nisem time bender, postajam panična, ker se bojim, da mi ga zmanjkuje. In v strahu, da mi časa zmanjka, se moram odločat. Moram se odločati čemu in kdaj in komu bom čas namenila. Moram sprejemati odločitve. In, ker me ob misli, da mi zmanjkuje časa, grabi panika, nisem sposobna sprejeti odločitve. Ker, kaj je prioriteta? Kdo? Čemu naj namenim čas? Kaj je na listi prioritet najvišje? Katero knjigo naj najprej preberem? Kateri okus sladoleda poskusim? Se grem raje varno, sigurno in se odločim za vaniljo? Z njo ne zgrešim, ker je bolano dobra in mi vedno paše. Ali sprejmem riziko in se odločim za nekaj povsem novega, drugačnega? Za modro nebo? Naj grem na kavo z njo ali naj grem raje teči? Grem na koncert ali ostanem doma, na kavču, objeta? Ker mi časa zmanjkuje, mora biti odločitev prava. Ker, kaj pa, če je zadnjič? Si predstavljate težo, če veste, da je stvar zadnjič? Si predstavljate občutek, da vsakič pomislite, da je zadnjič?

Negotovost. In v negotovosti je sprejemanje odločitev nočna mora. Pa sploh ne govorim o življenjskih odločitvah. Govorim o ali obujem zaprte ali odprte čevlje. Teža odločitve o izbiri čevljev je v negotovosti primerljiva z odločitvijo o življenju in smrti. In, v strahu po napačni odločitvi, v strahu, da se odločim narobe, se raje ne odločim. Ostanem vmes. Neodločena. Ker je to najbolj varno.

Je to, da ne sprejmeš odločitve, odločitev?

Ne vem. Vem pa, da vse prav pride. Da se kljub negotovosti, nesposobnosti sprejemanja misli in panik, ki soočanju z odločitvami sledijo, vrtiljak vrti dalje. Kar je okej. Ker vse enkrat mine. Vse tisto fino in fajn in vse tisto ne preveč fino in fajn. Vse. Vrtiljak se morda res vrti v krogu, vendar vsak lunapark enkrat zapre svoja vrata. Mogoče se preveč oklepam ideje o minljivosti in me že misel nanjo paralizira. Ne mogoče, seveda je tako. Vendar, kdo pa pravi, da je vožnja na vrtiljaku enostavna? Kdo pa pravi, da te ne more vsake toliko časa malo odnesti na ovinku, da se ti ne more zavrteti? Lahko ti postane slabo, lahko te ne ubogajo noge, lahko se ti vrti. Ampak vsak lunapark enkrat zapre svoja vrata. Ne glede na vožnjo, se je fino vmes ustaviti, zadihati, vzeti, sprejeti in se spomniti, da vse enkrat mine. Tudi vožnja.

Do naslednjič,

Medeja

Share This