Log #5

10. junija 2018

Medeja

Sveže iztisnjena limonada, mokri lasje, sonce, leptop.

Včasih, predvsem pozimi, se večkrat ujamem v idealiziranju poletja. V idealiziranju časa toplega, prijetnega vremena, gole kože in pisanja na prostem. Pred hiško. In joge na prostem. Pred hiško. Aktivnosti pod milim nebom. Aktivnosti, za katere se mi sredi zime zdi, da jih komaj čakam in ne morem živeti brez njih. Idealno. Poletje je tu. Poletje, toplota, sonce, gola koža, mokri lasje (ni lepšega, kot je sušenje mokrih las na soncu, poleti, ko vsaka kapljica, ki spolzi po pramenu navzdol na pregreto kožo, zmrazi in ohladi). Idealno. Zidealizirano.

Se ujamete kdaj v “oh kako bi bilo lepo” fantazijah in potem, ko fantazije dobijo čas in prostor, niso tisto, kar od njih pričakujete? Niso tisto, kar so bile v glavi? Se ujameš kdaj v idealiziranju prihodnosti in vseh pogojnih stavkih, ki idealiziranju sledijo? Vsem če-jem in ko-jem? Se ujameš?

Jaz se. Jaz se vsako leto znova. Neodvisno od letnega časa, vsakič se ujamem. Ko bom to, bom tisto. Ko bo tako, bom naredila to. Sami pogoji. Pogoji, kot da bi bilo življenje nekaj, kar potrebuje pogojnost. Kot bi bilo življenje nekaj neskončnega, nekaj brez omejenega roka trajanja.

Kot bi potrebovali pogoje za se imeti dobro. Mogoče je pogojevanje samo prašek. Prašek, s katerim operemo slabo vest. Vest, umazano z ležernostjo, užitki, prijetnimi trenutki potrjevanja prisotnosti v sedanjosti. Vest, za katero menimo, da se mora prižgati, ko gremo za tistim, kar nam paše. Ko delamo stvari, ki nam pašejo. Ko preležimo dan, ko pustimo čisto posodo v pomivalcu, oprano perilo čez noč na balkonu. Vest, za katero menimo, da se mora prižgati, ker, če se ne prižge, kakšni ljudje pa smo? Kakšen človek pa si, če si pustiš uživati v dobrem, če si dovoliš pustiti umazano posodo v lijaku, oprano perilo na balkonu? Kakšen človek si, če nimaš slabe vesti? Če tvoje življenje nima pogojev?

Česa nas je strah? Zaradi česa pogojujemo? Za koga peremo vesti? Za druge? Zase? Za druge in zase? Gre za vzgojo? Za norme in pričakovano? Kaj?

Seveda idealiziramo. Idealiziramo, ker je to najbližje realnosti, ki si je želimo. Ker je to najbližje hrepenenju. Ker je to edina oblika izkušnje, ki si jo dovolimo. Približek tistega, kar bi lahko bilo.

Mogoče nam oprana vest pusti spati ponoči. Ampak, kaj pa vse zamujeno in spregledano? Vse izkušnje, za katere se prikrajšamo? Vsi nasmehi, smehi, neumnosti in traparije? Pa pozni plesi in predivjani koncerti? Pa sladoledi, pice in piva? Pa kratke, poletne oblekice in gležnjarji, za katere je mama rekla, da res ne pašejo skupaj? Klobuki in kratke hlače? Hamburgerji pozno zvečer ali zgodaj zjutraj? Tista še ena pijača, ki je sicer morda res preveč, ampak vodi v tisti enkraten, nepozaben pogovor o strahovih in strasteh? Pa nočno plavanje v spodnjem perilu in gledanje zvezd na travniku? Mokri lasje, kisle limonade, pisanje pred hiško?

Ne pravim, da se popolnoma spusti z vajeti, pošlji vse v tri krasne, prodaj avto in psa ter se preseli na Havaje (ali Hvar). Pravim samo, da si vsake toliko časa spusti lase pa malo brezpogojno zaživi. Mogoče je oprana vest res blagodejna za tvoj spanec. Ampak đabe bit naspan v življenju, ki ni blagodejno zate.

Včasih se obnašamo, kot da imamo časa na pretek. Da vse enkrat bomo. Enkrat, nekoč. Ko bo čas pravi. Ko bomo mi takšni. Ali pa, ko bomo drugačni. Včasih idealiziramo, prestavljamo želeno v prihodnost. Kot bi imeli časa na pretek. Tisto pisanje pred hiško, mokri lasje in limonada. Zidealizirano. Ampak tudi zaresno. Ker nimam neomejenega časa. Res ga nimam. Ti tudi ne. Pa vem, slišal si že pa slišal boš še enkrat. Življenje je kratko. Daj ga živeti. Brezpogojno. In zares.

Do naslednjič,

Medeja

Share This