Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.

Medeja logotip

Moj maj

Deli to vsebino

Mogoče je trma tista, ki me drži pri konsistentnosti pisanja. Saj bi rada rekla, da je karkoli drugega, samodisciplina, recimo. Ampak ni. In ta trenutek mi res nič drugega na pamet ne pade.

Naj bo trma.

Maj sem preživela. Maj je moj, maj je zelo moj, vendar je bolj naporen od decembra. Mogoče je poleg vseh lepih (“lepih”, kot je lepo staranje) plati maja, na maju tudi tisti sladko kisel okus zaključkov in dirke, ki se je ob zaključkih šolskih/študijskih let rada pojavila. V osnovni šoli niti ne. Če odmislim cmok v grlu ob koncu zadnjega leta (8.a forever) in žalost ob dejstvu, da se razhajam z ljudmi, ki jih kasneje skoraj nikoli ne bom več videla. Tega ne pravim zato, ker bi bili ljudje slabi, to ne. To pravim zato, ker se nas večina po osnovni šoli skoraj ni videla zares. Par izjem, to je pa to. Konec osnovne šole me je res pretresel. Mislim, da smo bili vsi šokirani (vsi govorijo, da bo enkrat konec in potem, out of the blue, je konec tu) in mislim, da sem zelo jokala.

Maj je poln zaključkov. Poleg vseh rojstnih dni (resno, kaj se dogaja avgusta/septembra, da je maja taka gneča?), je bil maj vedno poln finišov. Osnovna šola in jok ob koncu, srednja šola in jok ob popravcu, faks in jok ob spoznanju, da (ta) faks ni zame. Vedno je bil dinamičen, podivjan, dolg in hkrati kratek. Ampak po drugi strani pa krasen, prijeten in … moj.

Nekaj je v maju. Poleg narcis.

Ko sem februarja tri leta nazaj dobila diagnozo generalizirane anksioznosti s panično motnjo, je bil maj tisti mesec, ko sem spet zares prišla k sebi. Ne morem preveč romantizirat tega dejstva, znano je, da se telo na antidepresive privaja približno tri mesece. V teh treh mesecih se ravni hormonov, ob primerni in predpisani dozi, poravnajo na dobre meje. Torej, če sem z njimi začela konec februarja, je bil maj ta mesec, ko sem bila spet jaz. Ne gre za romantično naključje, ampak bolj za znanost, jebiga. Tisto privajanje na tablete in rollercoaster emocij, psihoz, nervoz, panik sta se normalizirala maja. Začela sem teči. Zgodaj zjutraj sem podila divje zajce, zbujala krave in božala osle. (In nič kolikokrat se pustila stresti električnemu pastirju.) Začela sem se glasno smejati, plesati in peti. Zares sem (spet) začela živeti. Če bi lahko ustekleničila občutke tistega maja … Bil je maj, ampak ne maj moje smrti. Ali pa ja, če se nagibamo bolj k hinduizmu. Bil je maj, ko sem spet zaživela.

Je nekaj na maju, seveda je.

A veste, ko rečejo, da svobodne volje ni? Da so vse naše odločitve, ravnanja, vzgibi pogojeni s kulturo, vzgojo, vero? Ali z absenco le-teh? Mogoče. Mogoče je z majem zato tako. Mogoče je zato maj en tak hektičen mesec. Ker sem že od malega maja na tapeti. Sliši se malo grobo. Imam rada pozornost, vendar tiste vrste pozornost, ki si jo izborim sama. Majska pozornost mi je bila dana. Ko sem bila mlajša, sem norela. Čas narcis, rojstni dnevi, sonce in toplota. Pa metulji in ptički! In, ker zakaj bi bile stvari enostavne, mogoče se mi je v mojo, takrat precej manjšo glavo, prikradla misel, ideja, da se za to vrsto pozornosti sploh potrudila nisem in si je morda zato tudi ne zaslužim.

Mogoče nekje v podzavesti to vlečem s sabo že vsa ta leta. Pa povem še enkrat, rada imam pozornost. Paše na moj tip osebnosti. Paše meni. Leta sem se tepla z mislijo, da sem plitva in plehka, ker mi je všeč pozornost. Tista, ki si jo izborim sama. Tista, ki pride do mene zaradi mene, ne zaradi izsiljevanja ali danosti. Rada imam pozornost. Zatakne se tam, kjer s pozornostjo nimam nič, kjer naj bi mi pozornost, zaradi višjih sil, pripadala.

Tako se pa jaz ne kotalim. Jaz se kotalim samo po bregovih polnih narcis. Najraje maja. Najraje maja in najraje brez občutkov krivde, brez tesnobe, panik in pozornosti, ki si je ne zaslužim.

Do naslednjič,

Deli to vsebino