Log #11

8. maja 2019

Medeja

Nihče ni rekel, da bo enostavno. Biti odrasla oseba in delati odrasle stvari. A sem sploh opremljena za vso to odraslost in njene porcije? Ali morda samo nočem biti? Sem nezrela, otročja, neodgovorna?

Tesnobna?

Nihče tudi ni rekel, da me bo lahko vsak letni čas, vsaka hoja v hribe, vsak mraz, poletna vročina, vodenje evidenc joge ali obisk zdravstvenega doma refleksno stresel do roba paničnega napada. Če nekaj časa vsakdanje situacije doživljaš skozi primeže tesnobe, se teh primežev tesnobe navadiš. In postanejo refleks. Prvi odziv na povsem trivialne dogodke. Potrebuješ trening, vajo, da možgane spet zvežeš v normalo. Da jih spet navadiš in naučiš reagiranja. Da prva reakcija ni nujno strah, da je lahko tudi veselje.

Recimo.

Vendar prevzemanje krmila življenja v svoje roke ni mačji kašelj (v kakšnem drugem kontekstu bi mačji kašelj nadomestila bolj sočna besedna zveza, tako, zavoljo dramatičnosti in pretiravanja). A na avtopilotu so zadeve lažje. Ne misliš, ni ti treba. Ne trudiš se z uravnavanjem reakcij, telo reagira samo. Hipokampusu ne dovoliš komunikacije s prefrontalnim korteksom, zato se na vsak dražljaj iz okolice odzivaš kot na konec sveta. Nenamerno. Ampak drugače ne gre, drugače skoraj ne znaš več.

Pa si želiš.

In tuhtaš h kateremu psihoterapevtu moraš po bullet proof recept za spopadanje z življenjem. Brskaš po notranjosti in bezaš na plano travme, za katere nisi vedel, da obstajajo in si misliš, da te bo poznavanje njihovega izvora pomirilo. Tuhtaš, če moraš v Indijo. Iščeš krivce, iščeš zdravila. Odpravljaš odvisnosti, ki ti znajo narekovati življenje. Najdeš nove. Tečeš, dihaš, delaš jogo. Tuhtaš. Flirtaš s starimi odvisnostmi. Ne hodiš več na psihoterapijo, ker psihiatrinja pravi, da si kul. Delaš vse tisto, kar si prebral v n-tih knjigah za samopomoč. Pa kljub temu ne čutiš odraslosti kot odrasla oseba. Čutiš pa tesnobo.

In tuhtaš.

Večino časa. Tuhtaš, ker si misliš, da boš prišel do novih ugotovitev. Da bo spoznanje prišlo. Ta razsvetlitev in ozdravitev. Da bo to ta sprememba, ki te bo postavila nazaj na tirnice. Tuhtaš in seciraš vse, kar je bilo in vse, kar še bo. Ker to znaš, ne? Analizirat znaš vsako vejico, kjer bi morala stati pika. Do potankosti znaš razdelati vsak pretekel pogovor in ugotoviti, kje je bil kiks in na čigavi strani. Znaš tudi predvidevati, seveda. Če moj šiht zataji, grem lahko med vedeževalce. Vse se seveda ne uresniči, vendar v vseh scenarijih, ki jih znaš naplesti, en sigurno ugleda luč sveta. In takrat si rečeš, da si itak vedel. Kaj pa drugega.

Tuhtaš.

In si misliš, da so stvari zaradi pretiranega tuhtanja pod kontrolo. Da te tvoja predvidevanja in vsi naučeni nasveti v desetih korakih (iz tistih knjig za srečno življenje) obvarujejo tesnobe in ti pomagajo v odraslost. In zaradi tega vsega pozabljaš vse ostalo.

Nihče ni rekel, da bo enostavno. Nihče ni rekel, da obstaja odraslost, ki ustreza vsem, ki je po meri vseh. Nihče ni rekel, da obstaja samo ena pot do nje in samo en način realizacije. Nihče. Je pa sigurno kdaj kdo rekel, da je okej delati ovinke, tlakovat stezo odraščanja po svoje.

Sigurno je, a sem zaradi okupacije možganov s pretiranim tuhtanjem vse pozabila in je ta odraslost točno takšna, kot mora biti. Zmedena, na momente tesnobna. A hkrati vznemirljiva, nepredvidljiva in … krasna.

Moja.

Do naslednjič,

Medeja

Share This