Log #10

8. januarja 2019

Medeja

Mislim, ne vem. Ne vem, če lahko krivim Merkur. Nisem se preveč spuščala in nimam se namena preveč spuščati v razumevanje vpliva planetov na naša počutja. Luni malo verjamem, ostalim poravnavam planetov niti ne. Ker, kakšna bo razlika na koncu? Če se spustim v analizo in premečem ves internet? Še vedno se bom počutila, kot se počutim. Merkurju dol visi zame.

Saj vem, zdi se nam, da če poznamo vzrok slabega/dobrega počutja, volje, da si bomo zadeve olajšali. Pravzaprav ne gre za neko težko psihoanalitično sfero. Bolj za preživitveno. V primeru slabega počutja, iščemo vzroke, da se v prihodnje temu morda izognemo. V primeru dobrega počutja, iščemo vzroke, da lahko ta stanja podaljšujemo ali jih sprožamo karseda pogosto. Logično. Hedonistom je to popolnoma jasno.

Tesnobnežem tudi.

Logično, meni tudi. Jasno mi je pa tudi, da kakršnokoli stanje že je, ni dokončno. Ni to končna faza, zadnja postaja. Jasno mi je, da neprijetno mine. Pa jasno mi je tudi, da prijetno mine. V bistvu mi je jasno, da vse enkrat mine. Kar je, na eni strani, pomirjujoče. Ker to pomeni, da tesnoba mine. Da mine jeza. Da mineta žalost in nemir. Na drugi strani pa to pomeni, da enkrat tudi mine življenje. In, kot je reklo moje jogi dekle po koncu ure “Kot pri EKG-ju, tako je tudi v življenju – ravna črta pomeni, da si mrtev, konec. Rabiš vzpone in padce, da veš, da si živ.” Seveda je lepše pri vzponih! Ampak padci? Padci so njihova odskočna deska. Samo če padeš, se lahko spet pobereš. Ni zvezd brez teme, ja. Ni zvezd brez teme …

Samo če padeš, se lahko spet pobereš in med pobiranjem imaš čas, imaš priložnost, da se naučiš nečesa novega. Odvisno koliko časa se pobiraš in odvisno kako globok in boleč padec je za tabo. Eni padci so tisti, ko s stopalom udariš v robnik pločnika pa se malo opotečeš. Neprijetno zate, zabavno za občinstvo, ampak prideš relativno hitro k sebi. Srce malo razbija, dlani zašvicajo, malo rdečice dobiš na obraz, ampak preživiš. Občinstvo pa tudi hitro pozabi na tvoje umetniške vložke med korakanjem po mestu. Drugi padci se zdijo, kot da si z ladje padel v morje, le da ne znaš plavati in toneš na dno Marianskega jarka. Ena taka dolga pot nazaj gor te čaka. Sploh, če ne znaš plavati in se moraš plavati šele naučit. Dolga pot nazaj. In, kot pri tesnobi, ne moreš dihati. Ker si pod vodo. Utapljaš se, hlastaš za zrakom. Panika. V obeh primerih je fino, da se umiriš. Je kar je, tvoja drama in upiranje situaciji, zadevo samo poslabšata. Sploh v drugem primeru, kjer ti že tako primanjkuje zraka in hiperventilacije res ne potrebuješ.

Med opotekanjem ob cesti se naučiš, da je dobro biti pozoren in prisoten v vsaki dani situaciji. Da te tvoje pogledovanje v telefon med hojo odlepi od realnosti in da je vsak tvoj korak potencialna nesreča. Če ne poškoduješ sebe, raniš svoj ego. Kdo še pada po tleh v središču mesta? Ko govorim o spotikanju zaradi gledanja v telefon, vlečem vzporednice, gre za prispodobe. Gre za nepozornost in ignoriranje signalov, ki nam sporočajo, da nekaj ni v redu, da nam nekaj preti. Čeprav, tudi buljenje v telefon med hojo me je že stalo dostojanstva. Ampak to ni take vrste zapis. Med plavanjem iz Marianskega jarka najprej ugotoviš, da je fino, če zna človek plavati. To pomeni, da osvoji nekaj veščin, ki mu pomagajo splavati na površje. Spet, vzporednice, saj se razumemo. Naučiš se tudi, da se zares zares lahko zaneseš le nase. Tisti tam zgoraj ti niso niti rešilnega jopiča ponudili, no. Ne pravim nič, morda si tudi ti cepec pa si si rekel “eh, imajo oni svoje, ne bom jih motil z mojim utapljanjem”, a vseeno. Naučiš se tudi, da en padec ni enak drugemu. Pri enemu tvegaš par prask in načeto dostojanstvo, pri drugemu utopitev.

In naučiš se učiti. Učiti iz situacij. Iz tistih resnejših in iz tistih manj resnih. Naučiš se pobrati iz padca, zbereš znanja, ki jih potrebuješ, da splavaš, se pobereš. Tudi poletiš. Naučiš se. Vsega se naučiš. In postane ti jasno, da res vse enkrat mine. In da edina stvar, ki se je nočeš “naučiti,” je poravnava planetov in njihov vpliv na tvoja počutja. Ker meni ne bo noben Merkur govoril, zakaj se počutim, kot se počutim. To delam samo jaz.

Do naslednjič,

Medeja

 

Koristi odpiralcev bokov

Dokler človek ne poizkusi, ne ve. Poizkusite, v najslabšem primeru se boste raztegnili. In tudi to je okej.

O mesu, ki ga telo (ne) potrebuje

Rdeče meso, telo ga potrebuje, a? Pa ga ne. Telo ne potrebuje rdečega mesa. Potrebuje hranilne snovi, ki jih najdemo (tudi) v rdečem mesu.

Kako sem uresničila neuresničljivo

Vzela sem vse, kar mi pripada. Dobro in slabo. Ker, kaj? Če ignoriramo, zadeva izgine? Ne!

Proseni polpeti

Poleg kašic jaz proso uporabljam tudi pri pripravi polpetov. In zelo dobri polpeti so to! Priprava je malo dramatična, ampak se splača!

Bandhe – energetske ključavnice

Bandhe nam pomagajo pri stabilnost, mirnosti, koncentraciji in zbistritvi uma. Z njimi ujamemo ravnotežje in se utemeljimo v asani.

Moja tesnoba – moja učiteljica

Karkoli in kakorkoli naredim, če to izpeljem v skladu s svojo vestjo, načeli in po nareku srca, je okej. Sem jaz okej.

Čakajoč boljšega trenutka

Medeja Spomnim se, da sem se pogovarjala s sošolko s faksa. Vprašala me je, če ne bi šla z njo k jogi. Po začudenju, da zadeva sploh ni poceni (in drugem začudenju, da me k jogi vabi oseba v precej ... neatletskem stanju), sem se odločila, da ne grem. Da bom že nekoč...

20 stopinj novembra

Za nekaj dni sem ostala brez wifi-ja. Tako bi se lahko glasil naslov novodobne srhljivke.

Življenje ni pica

Ljudje smo zjebani. In to je krasno. Ker v vsej noriji in tekmi in stresu nas to dela žive. Včasih nisem čutila nič pa mi ni bilo fajn, ker kako biti potem živ? Če ne čutiš? Si živ?

Kumbhaka pranajama – zadrževanje diha

Cilj pranajame (ali joge), ni obvladovanje pranajame (ali joge). Ne gre za to, da smo v eni ali drugi dobri. Gre za to, da z eno in drugo obvladujemo življenje in da to življenje postane za nas dobro.

Share This