Log #10

8. januarja 2019

Medeja

Mislim, ne vem. Ne vem, če lahko krivim Merkur. Nisem se preveč spuščala in nimam se namena preveč spuščati v razumevanje vpliva planetov na naša počutja. Luni malo verjamem, ostalim poravnavam planetov niti ne. Ker, kakšna bo razlika na koncu? Če se spustim v analizo in premečem ves internet? Še vedno se bom počutila, kot se počutim. Merkurju dol visi zame.

Saj vem, zdi se nam, da če poznamo vzrok slabega/dobrega počutja, volje, da si bomo zadeve olajšali. Pravzaprav ne gre za neko težko psihoanalitično sfero. Bolj za preživitveno. V primeru slabega počutja, iščemo vzroke, da se v prihodnje temu morda izognemo. V primeru dobrega počutja, iščemo vzroke, da lahko ta stanja podaljšujemo ali jih sprožamo karseda pogosto. Logično. Hedonistom je to popolnoma jasno.

Tesnobnežem tudi.

Logično, meni tudi. Jasno mi je pa tudi, da kakršnokoli stanje že je, ni dokončno. Ni to končna faza, zadnja postaja. Jasno mi je, da neprijetno mine. Pa jasno mi je tudi, da prijetno mine. V bistvu mi je jasno, da vse enkrat mine. Kar je, na eni strani, pomirjujoče. Ker to pomeni, da tesnoba mine. Da mine jeza. Da mineta žalost in nemir. Na drugi strani pa to pomeni, da enkrat tudi mine življenje. In, kot je reklo moje jogi dekle po koncu ure “Kot pri EKG-ju, tako je tudi v življenju – ravna črta pomeni, da si mrtev, konec. Rabiš vzpone in padce, da veš, da si živ.” Seveda je lepše pri vzponih! Ampak padci? Padci so njihova odskočna deska. Samo če padeš, se lahko spet pobereš. Ni zvezd brez teme, ja. Ni zvezd brez teme …

Samo če padeš, se lahko spet pobereš in med pobiranjem imaš čas, imaš priložnost, da se naučiš nečesa novega. Odvisno koliko časa se pobiraš in odvisno kako globok in boleč padec je za tabo. Eni padci so tisti, ko s stopalom udariš v robnik pločnika pa se malo opotečeš. Neprijetno zate, zabavno za občinstvo, ampak prideš relativno hitro k sebi. Srce malo razbija, dlani zašvicajo, malo rdečice dobiš na obraz, ampak preživiš. Občinstvo pa tudi hitro pozabi na tvoje umetniške vložke med korakanjem po mestu. Drugi padci se zdijo, kot da si z ladje padel v morje, le da ne znaš plavati in toneš na dno Marianskega jarka. Ena taka dolga pot nazaj gor te čaka. Sploh, če ne znaš plavati in se moraš plavati šele naučit. Dolga pot nazaj. In, kot pri tesnobi, ne moreš dihati. Ker si pod vodo. Utapljaš se, hlastaš za zrakom. Panika. V obeh primerih je fino, da se umiriš. Je kar je, tvoja drama in upiranje situaciji, zadevo samo poslabšata. Sploh v drugem primeru, kjer ti že tako primanjkuje zraka in hiperventilacije res ne potrebuješ.

Med opotekanjem ob cesti se naučiš, da je dobro biti pozoren in prisoten v vsaki dani situaciji. Da te tvoje pogledovanje v telefon med hojo odlepi od realnosti in da je vsak tvoj korak potencialna nesreča. Če ne poškoduješ sebe, raniš svoj ego. Kdo še pada po tleh v središču mesta? Ko govorim o spotikanju zaradi gledanja v telefon, vlečem vzporednice, gre za prispodobe. Gre za nepozornost in ignoriranje signalov, ki nam sporočajo, da nekaj ni v redu, da nam nekaj preti. Čeprav, tudi buljenje v telefon med hojo me je že stalo dostojanstva. Ampak to ni take vrste zapis. Med plavanjem iz Marianskega jarka najprej ugotoviš, da je fino, če zna človek plavati. To pomeni, da osvoji nekaj veščin, ki mu pomagajo splavati na površje. Spet, vzporednice, saj se razumemo. Naučiš se tudi, da se zares zares lahko zaneseš le nase. Tisti tam zgoraj ti niso niti rešilnega jopiča ponudili, no. Ne pravim nič, morda si tudi ti cepec pa si si rekel “eh, imajo oni svoje, ne bom jih motil z mojim utapljanjem”, a vseeno. Naučiš se tudi, da en padec ni enak drugemu. Pri enemu tvegaš par prask in načeto dostojanstvo, pri drugemu utopitev.

In naučiš se učiti. Učiti iz situacij. Iz tistih resnejših in iz tistih manj resnih. Naučiš se pobrati iz padca, zbereš znanja, ki jih potrebuješ, da splavaš, se pobereš. Tudi poletiš. Naučiš se. Vsega se naučiš. In postane ti jasno, da res vse enkrat mine. In da edina stvar, ki se je nočeš “naučiti,” je poravnava planetov in njihov vpliv na tvoja počutja. Ker meni ne bo noben Merkur govoril, zakaj se počutim, kot se počutim. To delam samo jaz.

Do naslednjič,

Medeja

 

(Še) 8 razlogov za ukvarjanje z jogo

Joga se ne osredotoča samo na fizično. Celo bolj kot na telo se osredotoča na naš um. Preverite zakaj še je joga krasna.

Koristi joga inverzij

Izboljšujejo cirkulacijo, ravnotežje, odpornost, samozavest. Poživljajo, pomirjajo. In zabavne so!

Postavi se zase

V zadnjih dveh, morda treh tednih, sem se dvakrat postavila zase. Tako, zares postavila zase. In svet se še vedno vrti!

Izpod tesnobnih in paničnih prstov

Pri paniki večinoma otrpnem, nisem sposobna sprejemati odločitev. Dobim velike zenice, tunelski vid in sem pripravljena. Na kaj? Na najslabše.

Pišem. In še bom pisala.

Zakaj pa ne? Zakaj pa ne bi počela tistega, kar mi paše? V čemer uživam? Zakaj? Točno tako, ni razloga zakaj ne bi. Torej bom. Bom pisala. Tudi če nihče ne bere.

Joga za bolečine v hrbtu

Kako z jogo nad bolečine v hrbtu, križu, hrbtenici, vratu? Z določenimi asanami in njihovo pravilno izvedbo. Poglejmo.

Joga ni Instagram

Nič ni narobe s socialnimi omrežji. Ljudje jih uporabljamo. Zabavajmo se. Bodimo radovedni. Igrivi! In nehajmo s primerjanjem. Samo mi smo mi.

Pravilno življenje

Ko začnemo živeti življenje, živeti tako, da res vemo, da smo živi, da vsaka naša celica občuti našo iskrenost, entuziazem, takrat stvari padejo na svoje mesto.

Leto dni

V letu dni sem se marsikaj naučila. Marsikaj naredila. In še veliko bom naredila. Ker sem nehala z banalnostmi.

Log #11

Nihče ni rekel, da bo enostavno. Biti odrasla oseba in delati odrasle stvari. A sem sploh opremljena za vso to odraslost in njene porcije? Ali morda samo nočem biti? Sem nezrela, otročja, neodgovorna? Tesnobna?

Share This