Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.

Medeja logotip

Spontanost in rutine

Deli to vsebino

Ker rada pišem, ker mi manjka rutin, ker mi manjka treninga, ker mi manjka malih ciljev, izzivov, ker se izogibam in ker res, res rada pišem. Mogoče je to način, da se večkrat spravim k pisanju. K tistemu zaresnemu in tistemu za zabavo. Mogoče je to način, da se spet naučim uporabljati vejice, žensko dvojino in nasploh izpilim zadeve. Ali vsaj treniram. Če mi gre pri teku, jogi, ne vem zakaj bi bilo s pisanjem drugače.

Da mi manjka rutin, zdravih rutin, to opazim predvsem zjutraj. Rutin in ciljev. Brez zastavljenega cilja me iz postelje ne premakne niti vonj kave. Ki je sicer ne pijem na tešče, ker to ni dobro za želodec (ali tesnobo). Zato na tešče jem raje zajtrk. Brez zastavljenega cilja me iz postelje premakne redko kaj. Če le nimam obveznosti, ki me preženejo iz hiše ob kakšni nekrščanski uri, potem se moje jutranje rutinjenje lahko konkretno zavleče. Kar spet ni v redu. Odlašam pa prelagam. Podaljšujem bujenje in počnem vse tisto, kar mi ne koristi. Fajn je. Ampak ni. Na dolgi rok ne. A veste včasih, ko ljudje ostanejo brez šihta pa še vedno vstajajo z budilko ob isti uri, vsak dan, kot bi še vedno hodili delat? Ali pa upokojenci? Zakaj bi človek v pokoju vstajal z uro? Ha? Ja, rutina. Ljudje smo, ne živali. Določena mera rutin je zdrava, osnova mirnemu, ustaljenemu in stabilnemu vsakdanu.

Meni se že pri vstajanju zatakne.

Pa predvsem začetek dneva je pomemben, ker nastavi ton preostalim uram, ki jih moram preživeti budna (res rada spim, jebiga). Ker se večino dni zbujam tesnobna in s telefonom v roki, bi z aplikacijo vodenih meditacij ubila obe muhi. Vsaj tako sem mislila. Poskusila, testirala sem več aplikacij, pri parih sem med vodeno meditacijo zaspala. Zaspala nazaj. V sedečem položaju. In spala. Vodene meditacije zjutraj niso zame. Surya Namaskar je zame, če se uspem pravočasno dvigniti. Vse vem. Res vem vse. Samo odlašam, ker se mi ne da. Ne bom rekla, da gre za lenobo. Rekla bom, da gre za ležernost. Eni bi rekli “tipično za bike”, jaz rečem samo tipično. Komu ne paše ležernost, no. V glavnem, vem vse. Kaj mi škodi, kaj mi koristi, koliko cimeta lahko zaužijem dnevno. Vse. Pa še vseeno sem tesnobna in zmedena in zdramatizirana.

Pri rutinah je zoprno to, ker je treba najti ravnotežje. Mr. Miyagi je to vedel: “Better learn balance. Balance is key. Balance good, karate good. Everything good. Balance bad, better pack up, go home. Understand?” Gleda kdo Cobra Kai? Ni presežek, je pa nostalgična zabava.

Ravnotežje. Tista zdrava mera kaosa in reda. Spontanosti in rutin. Včasih je lažje, spet drugič ne veš kako ti je v življenju sploh karkoli uspelo. Potrebuješ toliko rutin, da te držijo pri zdravi pameti in toliko spontanosti, da ne umreš od dolgočasja. Umetnost je. Najti pravšnjo dozo je umetnost.

Kot je umetnost pisati nepovezano in brez rdeče niti. Želela sem spisati en tak pregled tedna. Pregled tedna, brez globine, brez širine. Globok ravno toliko kot luža sredi postojnskega pločnika zgodaj poleti. Joga, tek, hrana, glasba, tesnoba, prepiri in trma, pms in prenažiranje s tortami … pa me je uvod odnesel. Dnevniški vnos, oziroma bolj tedenski vnos. Ali mesečni. Kot bi naneslo.

Enkrat sem poskusila s pravilom petih sekund. Poznate? Šteješ do pet in narediš, kar imaš za narediti. Vstaneš, recimo. Med tem nisem zaspala, kot sem zaspala med vodeno meditacijo, bila sem pa jezna, ker meni ne bo nihče govoril kdaj pa kaj. Niti sama sebi.

Saj pravim, vse vem. Pa še vseeno sem tesnobna in zmedena in zdramatizirana.

Ali morda ravno zato.

Do naslednjič,

Deli to vsebino