Kako živeti s tesnobo

V misli mi najprej švrkne tole - najlažje živiš s tesnobo tako, da se z njo spoprijateljiš.

Seveda jo pa moraš pred tem prepoznat, spoznat.

V otroških letih sem veljala za sramežljivo, precej jokavo bitje, ki ne zmore preživeti 5 dni ločeno od svojih staršev. Imela sem obdobja, ko sem brez očitnega razloga jokala tudi več dni skupaj. Ne v enem kosu, ampak recimo vsak večer 14 dni. Sprožilci so bili različni. Enkrat misel, da odraščam in ne bom več otrok, drugič odhod E.T.-ja nazaj domov. Saj bi človek rekel, normalno, otroci pač jočejo. Pa sem tudi takrat to vedela, otroci pač jočemo. Ampak otroci jočemo zaradi triggerja. Ne razmišljamo o tem, da je trigger samo površinski razlog za jok, s katerim ne povemo vsega, kar nas duši. In tudi, ko so me vprašali, zakaj jočem, jim nisem znala povedati. Ker ni bilo oprijemljivo, ker nisem poznala besed, pridevnikov s katerimi bi lahko opisala. Ni bilo "udarila sem se, boli" ali preprosto "žalostna sem, ker...". Samo jokala sem. Ker je pasalo, ker je dobro delo.

Takrat tesnobe nismo poznali, kot jo poznamo danes. Duševnim stiskam, boleznim se ni namenjalo tolikšne pozornosti. Tudi danes je ne bi poznala, kot jo poznam, če me ne bi doletela. Zato tudi ob gledanju nazaj prepoznavam njene zametke, ki niso bili zgolj "sramežljiva je pa zelo čustvena".

Te stvari se mi dogajajo še danes. Še vedno rada (za)jočem, še vedno se znam povleči vase, utihniti, zardevati sto na uro ali se bati sama sebe (in vsega okrog). Razlika je ta, da sprožilce prepoznam, tesnobo naslovim in vmes počnem vse tisto, kar mi osmišlja in lepša življenje. In zaradi tega je lažje. Zaradi tega sva s tesnobo lahko prijateljici. Ker veva kaj rocks our boat. In zakaj.

Prijateljevanje s tesnobo in življenje z njo

Strategij sobivanja je lahko več. Vsaka od njih potrebuje čas, voljo, pogum, da lahko pokaže pozitivne rezultate oziroma pozitiven vpliv na življenje. Ne bit grobi in ne bit zlobni, prizanesljivo in prijazno, kot bi postopali do človeka, ki ga imate radi in mu želite dobro.

In, če ne veste kje se lotit zadeve, poiščite strokovnjaka. Ni bavbav in lahko spremeni življenje.

Prepoznaj svoje sprožilce

Svoje sprožilce lahko prepoznaš sam ali s pomočjo terapevta. Sprožilec (trigger) je okoliščina, vedenje, občutek, misel, občutenje na katerega reagiraš pretirano. Ta reakcija je prav tako lahko čustvo, občutek, misel. Nanj reagiraš z enim od štirih stresnih odzivov - z begom, bojem, podreditvijo ali zamrznitvijo.

Včasih so sprožilci zelo očitni. Kofein, recimo. Ali okoliščina, ki nas je v preteklosti že spravila v tesnobo. Drugi so lahko bolj subtilni, taki, ki jih ne zaznamo tako zlahka. Med pogoste in bolj splošne sprožilce spadajo:

  • stresno delo ali delovno okolje
  • dednost
  • vožnja ali potovanja
  • travme
  • negotovost
  • stresna okoliščina, obdobje
  • fobije
  • kronična bolečina
  • stranski učinki določenih zdravil

Ko enkrat prepoznamo naše sprožilce, seveda, vsak pri zdravi pameti bi se jim v prihodnje rad izognil, ker si želi mirnega življenja. Z nekaterimi se to da, z drugimi ne. Z določenimi se je fino soočati, saj se s premagovanjem strahov in samega sebe nadgrajujemo in krepimo. Določenim se ne moremo izogniti, zato je fino, da uporabimo tehnike spopadanja z njimi. Ena od njih je tudi kognitivno-vedenjska tehnika.

Kognitivno-vedenjske tehnike

Kognitivno-vedenjska tehnika (ali terapija) nam pomaga pri učenju novih različnih načinov razmišljanja in odzivanja na situacije, ki nam povzročajo tesnobo. Z njihovo pomočjo osvojimo prijeme za spreminjanje negativnih miselnih vzorcev in vedenj preden nas ti potegnejo v spiralno razmišljanje ali vedenje. Dostopne in precej na dlani so:

  • pisanje dnevnika
  • prepoznavanje nevarnih in škodljivih misli
  • progresivna mišična relaksacija
  • globoko, sproščujoče dihanje
  • izpostavljanje, soočanje

Če nismo prepričani o izvajanju tehnik ali menimo, da potrebujemo pomoč, se obrnemo na strokovnjaka. Tukaj bom omenila še knjigo Kognitivno-vedenjska terapija za telebane, ki je krasna in na res preprost, vsakomur dostopen način predstavi in ponudi tehnike spreminjanja miselnih vzorcev.

Skrb za telo in duha

Verjetno, ko nam je težko ali najtežje, je zadnja ideja ta, da bi se spravili k gibanju. Razumem. Tudi jaz se v najslabših dneh nisem. Zato začneš počasi in morda skrb zase začneš negovati v dneh, ko si boljši, bolj pri sebi. Ko lahko s premikanjem telesa dvigneš srčni utrip brez strahu pred paničnim napadom. Gibanje, torej. Sprehodi, tek, joga, ples. Druga pomembna sestavina skrbi zase je uravnotežena prehrana. Polnovredni obroki večkrat v dnevu. Pa zadostne količine vode. Dovolj spanja. Pomembno je tudi ohranjanje stikov z ljudmi, ki so nam blizu, ob katerih se dobro počutimo.

Pri skrbi za telo in duha hitro vzpostavimo rutine, ki naše dneve delijo na etape. Od ene do druge lažje shajamo in živimo, ker gre za manjše delce dneva in ne za dan v celoti. Ali teden. Med njimi se lažje premikamo in vsakega naslednjega odkljukamo, kar naša podzavest prepozna kot določeno zmago, uspeh.

Rutine

Poleg seciranja dneva na manjše etape so rutine ena taka krasna komponenta upravljanja s tesnobo tudi zato, ker nas (za)motijo in ker z njimi, v nepredvidljivosti, ki nas dela tesnobne, zgradimo predvidljivosti. Če sledimo svojemu urniku, imamo v rokah kontrolo, nadzor in vemo kaj sledi in čemu.

Nismo dolgočasneži, ki ne poznajo spontanosti. Rutine so nekaj, kar je človek razvil z namenom lajšanja vsakdana. In tudi tisti, ki zase radi rečejo "jaz ne maram rutin, umrem, da je vsak dan isto, jaz sem spontan!" niso tako zelo spontani, kot radi mislijo in rečejo, da so. Vsaj ne vsak dan in sigurno ne vedno. So stvari, ki jih počnemo vsi. Umivamo zobe, recimo. Za to imamo predviden čas, zjutraj in zvečer. Kuhamo, jemo, zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat. In vmes še kup drugih obveznosti in opravil, ki jih razporedimo čez dan. Spontanost, kot jo radi romantično opisujemo v raznih bio razdelkih socialnih omrežij, ne obstaja. Sori, van life ljudje. Lahko smo karakterno bolj nagnjeni h kaosu ali k redu, ampak rutinimo čisto vsi.

Pomembno je, da poleg obveznosti in opravkov, ki jih v dnevu moramo narediti, vanj umestimo tudi tiste, ki so koristni pa dobri za nas. Da tudi ti postanejo del rutine. Kako že? 21 dni pa zadeva postane navada?

In kaj je dobro, da postane nova rutina in navada:

  • meditacija
  • joga
  • sproščanje
  • hobi po izbiri

Ali nekaj povsem tvojega. Pomembno je, da počneš stvari zato, da se prizemljiš in za nekaj trenutkov odklopiš od sveta. In prideš nazaj k sebi.

Veliko icibici trikov za lajšanje tesnobe najdeš tudi na mojem blogu (ali internetu nasploh). Vendar v samem štartu, ko se začneš vleči iz najslabšega, se spomni na to - najlažje s tesnobo živiš tako, da se z njo spoprijateljiš. Ali vsaj sprijazniš.

Nedolgo nazaj sem razmišljala, a sem sploh še tesnobna? Kako sploh to gre? Bom kdaj ozdravela? A sem sploh bolna? Če sem in ozdravim, kako bom vedela, da sem zdrava? Ko ne bom več (po)mislila na pomirjevala v denarnici? Ko zadnja misel zvečer ne bo smrt bližnjega? Ko bom lahko brez razbijajočega srca stopila v zdravstveni dom? Ko bom lahko sedla na letalo? Kdaj? Kako?

Pa zares sploh ni pomembno. Veste zakaj? Ker delam in živim tako, da mi gre dobro. Da lahko rečem, da je življenje dobro. Prepoznavam, prijateljujem, premagujem. Skrbim zase, za svoje ljudi, se soočam in naslavljam tesnobne in panične zametke ter jih tako lahko zatiram v kali. Velikokrat uspe, kdaj tudi ne, ampak ej, življenje ni pica. Živimo in se učimo.

Če sem kot majhna punčka jokala brez očitnega razloga, zdaj jočem z njim. Malo zdramatiziran zaključek, naj parafraziram - ko enkrat prepoznamo razloge in povode svojim tesnobam, ko se z njimi spoprijateljimo, takrat lahko začnemo z njimi upravljat. Takrat lahko začnemo s procesom izboljšave. Prvi korak je ta, da ne negiramo, ampak sprejmemo. Sebe, tesnobo, življenje. In potem od tu dalje korakamo in gradimo. Življenje in prijateljstva.

Samo korajžno,

Medeja

linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram