Jaz, meni, vedno

Medeja
14. 9. 2015

Če dobro pomislim, nikoli nisem bila zares pogumna. Vedno sem bila tisto sramežljivo dekle, ki se z roko drži hlač odraslega. Največkrat je bil odrasli poleg mene moj ata. Ne vem zakaj mi vsi spomini na otroštvo ter na dogodke stran od doma, na zabave in druženja, pripeljejo pred oči sliko male svetlolase razkuštrane deklice, ki se oklepa očetove noge. Ki se skriva. Pred čim? Pred kom? Pred ljudmi? Pred tistimi, ki ščipajo za lica in postavljajo retorična vprašanja? "Čigava je pa ta punčka?" Ali morda tistimi, ki grozijo, da te bodo ukradli, ker si simpatična? Ali morda pred ljudmi, ki rinejo v tvoj mehurček in se ne zmenijo za tvoje nelagodje?

Še te čase me je kdaj prijelo zagrabiti bližnjo razpoložljivo nogo in se skriti pred svetom. Si pokriti oči in reči "ni me". Ampak, ker sem odrasla in ker se prijemanje priložnostnih nog ne spodobi, vedno storim tisto, kar stori večina odraslih: nič. Nič. Nelagodje, občutek manjvrednosti, občutek ujetosti, občutek nemoči in krivice. Zakaj bi se človek postavil zase, če pa je druga možnost enostavnejša. Pa ne samo enostavnejša, tudi spodobnejša. To pričakujejo od tebe, to naredi. Ugajaj.

Saj nekako gre. Nekako se naučiš biti tiho, naučiš se delati tisto, kar se spodobi. Upoštevaš in kimaš. Ker nočeš ljudi, ki so te vajeni takšne, prizadeti. Kakšen človek pa si, če namerno prizadeneš osebo, ki te ima rada in ti želi samo dobro? Namerno? Zato, ker si nečesa ne želiš? Ker želiš ravnati v skladu s tvojo naravo, ne pa tako kot si jih naučila, vzgojila s svojo prilagodljivostjo? Ker želiš postopati kot odrasla, samozavestna oseba? Naredi to, svet se ne bo ustavil.

Postavi se zase. V glavi se je slišalo okej in pravilno. Kot nekaj, kar verjetno deluje. Pri drugih, seveda.

Ker pri meni ni nikoli nič enostavno. Pri meni ne gre tako, kot gre to pri drugih. Jaz sem čudna, nemočna in uboga. Mene vedno vsi napadajo in vsi so vsega krivi. Vsem moram ugajat, ker se sicer svet ustavi. Ne smem se postaviti zase, ker tako nekoga prikrajšam.

Jaz, meni, vedno. Grozno.

V redu je. Lahko igram mučenika, prevzemam vloge, ki sem si jih sama dodelila ter z njimi druge vzgojila, jih navadila na moja početja, obnašanja. Lahko je vedno tako. Vedno, meni, jaz. Ni pa nujno. Lahko gre za stvar izbire. Lahko preneham z iskanjem nog. Z "zakaj vedno jaz", "zakaj vedno meni" in "in zakaj ravno jaz". Lahko. Samo stvari vzamem v svoje roke. Neham iskati noge, zberem pogum, kdaj malo stisnem zobe in naredim tisti korak. Tisti, no. Tisti, ki me plaši. Tisti, ki me ločuje od začetka nečesa boljšega. Od boljše mene.

Jaz sem boljša. Asertivna, bi rekli strokovnjaki. Naredila sem korak. Več njih. Ampak tudi tistega. Tistega, s katerim sem postala boljša. Na začetku boli in ni enostavno. Seveda ni enostavno, obrneš se proti sebi, proti vsemu, kar ti je bilo poznanega. Ampak poleg bolečine občutiš še nekaj prijetnega. Avtentičnost? Mogoče. Ampak občutiš, da imaš možnost izbire. Da svet ni zaroten proti tebi. Da se nima smisla vrteti okrog "jaz, meni, vedno". Da je tvoj svet takšen, kot si želiš, da je.

In da je ta svet samo korak stran.

Bodi dobro, 

Medeja

linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram