Blog

Omejitve, cepivo, stiskanje zob. Stvari so določene. Tukaj se znajdem, vem, kaj moram, imam navodila in tako je življenje vsaj malo predvidljivo. Lahko me potipate, da sem ovca, ampak vemo, da vam bo zabrusila enako nazaj. Ti si ovca. Saj je vseeno.

Koliko tega počneš samo zato, da to počneš, kot to počnejo drugi in se vmes pozabiš ustaviti, pomisliti? Žaluješ, toliko časa in tako kot bi žalovali drugi. Praznuješ, toliko časa in kot bi praznovali drugi.

Človek se vsega navadi, sčasoma vse postane novo normalno. Kar ni nujno dobro, v izrednih situacijah lahko prestrašen človek pristane na marsikateri “kompromis”, ki postane normalen, ko se nanj navadi. Kuhana žaba.

Ko se zanašaš na to, da bo svet okrog tebe poskrbel zate, prelagaš odgovornost za svojo srečo, pomirjenost na nekoga drugega. Pa si res to želiš? Svoje počutje zaupat nekomu drugemu in ne sebi?

Ko maj pride (ker prišel bo), ga bom pričakala radovedno, igrivo, razposajeno. Kljub omejenosti, ki prihaja od zunaj, se ne bom omejila tudi sama.

Nihče ni rekel, da bo enostavno. Biti odrasla oseba in delati odrasle stvari. A sem sploh opremljena za vso to odraslost in njene porcije? Ali morda samo nočem biti? Sem nezrela, otročja, neodgovorna? Tesnobna?

Eni padci so tisti, ko s stopalom udariš v robnik pločnika pa se malo opotečeš. Neprijetno zate, zabavno za občinstvo. Drugi padci se zdijo, kot da si z ladje padel v morje, le da ne znaš plavati in toneš na dno Marianskega jarka.

Kar nekaj stvari je že rodilo moje pisanje. Seveda so med njimi take, ki jih ne bi rada nikoli več brala (ali pustila drugim, da jih berejo) in na drugi strani take, ki bi jih natisnila pa dala v okvir (ali podarila drugim, da jih dajo v okvir).

Mogoče z leti res postajaš modrejši. Mogoče sčasoma res ugotoviš, da skrajnosti niso okej. Da je hoja po robu sicer zabavna, ampak nevarna. Sčasoma mogoče res ugotoviš, da je fino loviti ravnotežje. Med tem pa onim.