Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.
Gre za procese. Ni nekaj kar ima konec. Vsakič, ko zlezem na blazino, se naučim nečesa novega. Se apgrejdam. Pomembna je pot, ne cilj. Pa saj je pri veliko stvareh tako, a ni?
Joga je odlična učiteljica. Najpomembnejša lekcija, ki mi jo je dala, je, da sem se naučila biti jaz. Entiteta. Medeja na blazini je Medeja. Tista prava, v trenutku, prisotna. Tista, ki se zaveda svojih omejitev, a hkrati prepoznava potencial, ki ga v sebi nosi.
Česa še me je naučila? Naučila me je dihati, seveda. Naučila me je, da si napačno zastavljam pričakovanja. Da preveč razmišljam. Saj to še vedno počnem, ampak saj pravim, živim in se učim. Naučila me je poslušati telo, ga slišati in razumeti. In naučila me je prisotnosti. Biti v trenutku.
Poglejmo česa vse me še joga uči.
O dihanju rada govorim. Pišem. Ker je res pomembno. Vsi dihamo. Vse živo diha.
Morda se človeku zdi, da je dihanje preprosto. Saj je, saj dihamo vsi. Ampak dihamo, kot pač dihamo. Brez misliti. Kar je krasno, ker nas telo samo ohranja pri življenju. Kar ni tako krasno je način dihanja, ki nas vodi v slabše psihofizično počutje.
Zato je pri jogi dihanje kar velika stvar. Pa, če to dihanje prenesemo na vse aspekte življenja, se zna zgoditi, da bolje zaživimo. Globoko dihanje je lahko kompleksno, seveda. Jaz sem se morala natrenirati, ker sem težko globoko dihala na mrzlem zraku, vročem zraku, med stojo na glavi, prestrašena, vznemirjena, jezna, zvita v levo ali desno, med tekom, pri zdravniku, v vrstah, … Vsakdanji izzivi. Ampak joga dobro uči. Globok vdih, do konca. Globok izdih, do konca. S pomočjo manipulacije diha, pranajame spreminjamo dihalne vzorce, ki nam, predvsem v stresu in tesnobi, pomagajo premagati neprijetna obdobja.
Globoko dihanje s trebušno prepono lahko spremeni človeka. Dvigne nivo kakovosti življenja.
Ko razmišljam o pričakovanjih se mi v glavo prikradejo Niet s komadom Perspektive. Zdi se mi, da sta ti dve zadevi precej povezani. Hodita z roko v roki. Odvisno kako na določeno zadevo gledaš. Lahko gledaš negativno, lahko pozitivno. Ista zadeva, dve različni perspektivi, ki pa predstavljata vso razliko v življenju.
Kolikokrat ste si rekli, da ste prešibki, da niste sposobni, da (vstavi po želji)? S pomočjo joge sem se znebila “nisem dovolj dobra” občutkov. To je eden od večjih razlogov, da se, če se le da, vsak dan spravim na blazino. Stoje na glavi ne delam zaradi stoje na glavi. Stojo na glavi delam, da premikam meje, ki sem si jih zastavila v glavi. Da sem več, kot sem se nekoč odločila, da bom. In sem. In življenje ne pozna več toliko mej.
Ker trening na blazini je trening za življenje. Joge ne delamo, ker bi želeli biti boljši v jogi. Jogo delamo, da smo boljši v življenju.
Ko vdihnem, ne razmišljam o kosilu. Ko izdihnem, ne razmišljam o hrani za mačkona, ki sem jo spet pozabila kupiti. Včasih stvari pač samo so. Tam so, pretirano razmišljanje in dramatiziranje jih ne bo spremenilo.
Pri jogi misli ne bežijo drugam, ker joga zahteva kar nekaj pozornosti. Dihanje, aktivne mišice, držanje položaja. Z vajo se naučimo preusmerjati svoje misli. Pozornost namenjamo tistemu, kar si jo tisti trenutek zasluži. Ne divjamo naprej in ne rešujemo stvari za nazaj. Ne razmišljamo. Samo smo.
Telo kot celoto. Lupino in vsebino. Saj vem, vsi smo malo obsedeni s svojimi telesi. Tako ali drugače. Majhna doza tega ni napačna. Lepo je, da skrbimo zase, seveda. Narobe je, če se vse vrti okrog tega. Okrog izgleda. Okrog kil. Okrog mišic.
Joga zaobjame lupino in vsebino. Telo in um. Oba spoštuje in do obeh je izredno pozorna. Telo ima besedo pri jogi. Pove nam kaj zmoremo, kaj potrebuje malo več pozornosti in kaj je bolje trenutno pustiti pri miru. Ego, na drugi strani, si želi imeti glavno besedo, a je fino, če ga damo na stran.
Z jogo se naučimo prepoznati težo uskladiščenega stresa, skrbi. Začutimo, kdaj in kje se preobremenjenost nalaga, začutimo, da fizično in psihično telo potrebuje protiutež, razbremenitev. Z jogo treniramo posluh zase. Da slišimo, prepoznamo in uslišimo potrebe telesa. Reagiramo in popravimo.
Verjetno sem prevečkrat zapustila blazino, misleč, da se bo svet ustavil, če tisti trenutek ne ukrepam. Pa se še nikoli ni. A veste kako osvobajajoč je občutek, ko vidite težavo, ki želi vašo pozornost pa jo gledate, kako gre za tisti trenutek mimo vas? Ker od vaše reakcije v tistem danem trenutku ni odvisen svet. Ker se največkrat postavljamo pod dodaten stres, ko trivialnostim dajemo biblične razsežnosti.
Pri jogi ni kompromisov. Seveda se lažje spravim na blazino takrat, ko sem umirjena, ko se mi nikamor ne mudi. Morda takrat, ko sem bolj na tleh, žalostna. Je lažje. In seveda sem v soboto zvečer z mislimi pri izbiri obleke za noč, ki prihaja in se težje spravim na blazino, ker misli švigajo k oblekam, glasbi, smehu. Seveda. Ampak ravno zato! Življenje ni pica. Včasih je fino kakšno stvar preprosto narediti. Saj si tako dokažemo, da zmoremo.
In več kot počnemo, lažje počnemo še več. Spirale niso vedno negativne.
Joga ni tekmovanje. Joga ni “kdo dlje časa zdrži v mostu” ali “kdo se bolj zvije”. Joga je način s katerim se spoznamo, se dodelamo in se osvobodimo. Pri jogi ne gre za to, kako dolgo zdržimo v asani, kako zelo gibčni smo, kako hitro napredujemo. Ne. Pri jogi gre za pot, ne za cilj.
Joga je odlična učiteljica. Mene je naučila zares in dobro živeti.
