Captain’s (B)Log

Log #12

Log #12

Človek se vsega navadi, sčasoma vse postane novo normalno. Kar ni nujno dobro, v izrednih situacijah lahko prestrašen človek pristane na marsikateri “kompromis”, ki postane normalen, ko se nanj navadi. Kuhana žaba.

Log #11

Log #11

Nihče ni rekel, da bo enostavno. Biti odrasla oseba in delati odrasle stvari. A sem sploh opremljena za vso to odraslost in njene porcije? Ali morda samo nočem biti? Sem nezrela, otročja, neodgovorna? Tesnobna?

Log #10

Log #10

Eni padci so tisti, ko s stopalom udariš v robnik pločnika pa se malo opotečeš. Neprijetno zate, zabavno za občinstvo. Drugi padci se zdijo, kot da si z ladje padel v morje, le da ne znaš plavati in toneš na dno Marianskega jarka.

Log #9

Log #9

Kar nekaj stvari je že rodilo moje pisanje. Seveda so med njimi take, ki jih ne bi rada nikoli več brala (ali pustila drugim, da jih berejo) in na drugi strani take, ki bi jih natisnila pa dala v okvir (ali podarila drugim, da jih dajo v okvir).

Log #8

Log #8

Mogoče z leti res postajaš modrejši. Mogoče sčasoma res ugotoviš, da skrajnosti niso okej. Da je hoja po robu sicer zabavna, ampak nevarna. Sčasoma mogoče res ugotoviš, da je fino loviti ravnotežje. Med tem pa onim.

Log #7

Log #7

Si skupek vseh kiksov, pomanjkljivosti, pegic, razcepljenih konic in obtolčenih kolen iz nerodnih otroških let. Vsaka sprejeta odločitev, vsak poskus nečesa novega. Vse pretekle izkušnje, vse pretekle ljubezni.

Log #6

Log #6

Ko nam je fino in fajn, se oklepamo. Želimo podaljšati občutke, užitke, prijetnosti. Želimo, da traja. Da se nikoli ne konča. Ko nam ni fino in fajn, hrepenimo. Po časih, ko nam je bilo in ko nam bo spet fino in fajn.

Log #5

Log #5

Ne pravim, da se popolnoma spusti z vajeti, pošlji vse v tri krasne, prodaj avto in psa ter se preseli na Havaje (ali Hvar). Pravim samo, da si vsake toliko časa razpusti lase ven iz čopa pa malo brezpogojno zaživi.

Log #4

Log #4

Ko sem februarja tri leta nazaj dobila diagnozo generalizirane anksioznosti, je bil maj tisti mesec, ko sem prišla k sebi. Ne morem romantizirat tega dejstva, znano je, da se telo na antidepresive privaja cca tri mesece.

Log #3

Log #3

Saj vem, ko ni luštno, res ni luštno in res se zdi, da luštno skoraj ne bo več. Da je vse kar si mislil, da veš in znaš, izpuhtelo. Ali da je vse skupaj bila ena velika laž samemu sebi. Ampak ni res. Res, ni res. Ker si že splaval, ker si že zletel.

Log #2

Log #2

Stvari ni fino držati v sebi. Pri jogi to vem. Pri jogi vem, da uskladiščena energija, napetost ujeta v telesu, ne koristi. Pri jogi vem, kaj moram narediti, da napetost sprostim. In kdaj. Pri tesnobi? Tudi. Samo prepozno.

Log #1

Log #1

Enkrat sem poskusila s pravilom petih sekund. Šteješ do pet in narediš, kar imaš za narediti. Vstaneš, recimo. Med tem nisem zaspala, bila sem pa jezna, ker meni ne bo nihče govoril kdaj pa kaj. Niti sama sebi.