Čakajoč boljšega trenutka

Medeja
14. 9. 2015

Pogovarjala sem se s sošolko s faksa. Vprašala me je, če ne bi šla z njo k jogi. Pa sem se, kot je bilo v moji navadi, odločila, da ne grem. Da bom že nekoč šla. Da bom, kako klasično, počakala na boljši trenutek. Ker teh imamo vsi na pretek. Boljših trenutkov namreč. Vsi čakamo tisti popoln trenutek, popoln dan, ko ... bomo vse! Sedeli v kavarni in brali knjigo, plesali na dežju, poskusili žganje z namočenim močeradom, vrgli mačko v snežni zamet, ... Šli k jogi!

Pa nisem šla. In sem jo odmislila za kar nekaj let. In od nekdaj se mi je zdela stoja na glavi nekaj, kar lahko počnejo drugi. Tisti z ravnotežjem in disciplino. Tisti, ki obiskujejo ure joge. Ne jaz. Ker jaz čakam boljši trenutek. Koliko stvari odleti mimo nas, ker nismo prepričani? Ker menimo, da nismo pripravljeni? Verjetno preveč. Pa nikoli nismo zares pripravljeni. Ali pa vedno smo. Kakorkoli, boljšega trenutka nisem dočakala. Prišel je dan (po mesecih branja in raziskovanja o jogi, po mesecih priprav), ko sem vzela blazino, odprla YouTube in nekaj počela. Se zvijala in raztezala. Si zastavila izziv. 30 dni joge. In od takrat dalje ne gre brez nje.

Ne maram debatirati o tem, kakšna joga je prava joga. Prava joga je tista, ki ustreza meni. Ne maram pretiranih pravil, ker potem zadeva ni več zabavna. Joga je zabavna. Stoja na glavi je zabavna! Imeti čvrsto rit je zabavno. Biti nasmejana, dobre volje, optimistična. Globoko dihati. Se iz stoječega položaja nazaj zvrniti v most. Poslušati bitje srca in biti v trenutku. To je zabavno. In tako zelo prijetno.

Takšna je moja joga. Prijetna. Nehala sem čakati. Na najboljši možen trenutek, ker ga ni. Je samo romantična predstava o tem, kako bi moralo biti.

Je samo ta trenutek, ki je že naslednji trenutek zgodovina. Zdaj! Boljšega trenutka kot zdaj ne bo nikoli. Pa ne samo za jogo. Za življenje nasploh.

Medeja

linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram