Joga, vino in ostale (ne)umnosti

Medeja
7. 2. 2018

"Se ti ne zdi, da je joga v zahodnem svetu precej skomercializirana? Da ni to več to, da ni taka kot na vzhodu?" Seveda se mi zdi, da ni taka, kot je na vzhodu. Zakaj? Ker smo na zahodu.

Razumem. Razumem to plat. Saj se delno tudi strinjam, nesti sporočilo in originalnost naprej je seveda nujno za ohranjanje prakse in bistva. Mogoče samo pristopam malo manj rigidno. Ker je fino, da so te stvari prilagojene človeku. V tem času. Ne v času izpred cca. 5000 let. Saj, če nihče nikogar v nič ne sili, potem smo lahko vsi prijatelji, ne? Tisti za tradicionalno in tisti za ne tako tradicionalno. Ne vem, sem zmešana, ker vzamem, kar mi paše, odgovarja, koristi in prilagodim, da je meni prav in se imam fino? In, če ob tem mislim na druge (pa ko rečem, da "mislim na druge", je "mislim" zelo blaga verzija stanja, ki se dejansko dogaja v glavi), sem obzirna do njihovih čustev in načel, sem res zmešana?

Ne.

Konflikt niti ni tako velik, kot se zdi velik v moji glavi. Če odmislim debate ob petkih zvečer ob kozarcu vina. Ampak, če človek rad pretirava v glavi, si zamišlja svega i svašta.

Izkušnje imam.

Z jogo sigurno. In s Patanjalijevimi sutrami. Stvar je kompleksna na več nivojih in študiranje njegovih aforizmov je proces trajajoč celo življenje. Če človek želi. Če človeku paše. Meni (včasih) paše. Vendar pa sutre in veje in udi joge niso pogoj moje prakse. So nadgradnja, učenje s katerim izpopolnjujem najprej sebe in šele kasneje naučeno v praksi nesem naprej do drugih. Osnova, pogoj moje prakse je praksa sama.

Učimo se celo življenje. Nekaj gradiva si izberemo sami, ker smo radovedni, željni znanja. Z nekaj gradiva pa nam postreže življenje samo, ker smo neumni in trapasti in se nam kdaj kaj zalomi. Vse pride prav, če nabrano znanje prav obrnemo. Kako je prav? Tako, da izpopolnjujemo sebe. Tako, da se nadgrajujemo. Tako, da delamo v dobrobit. To ne pomeni, da napake ne bomo ponovili ali neuspeha poskusili obrniti v uspeh. Ravno nasprotno.

Mogoče gre res samo osel dvakrat na led. Ampak največji osel se pa ledu samo boji in zmrzne in nikoli na led niti stopi ne.

Zakaj omenjam sutre? Najprej zato, da izpostavim svoj širok spekter znanja. Šalo na stran, sutre omenjam, ker ena od njih govori o nenasilju in sočutju. Če pustim religijo ob strani, je prva sutra, Ahimsa, moja srž. Dejanja, besede in misli. Do sebe in drugih. Temelj, pa ne samo joga prakse, verjetno kar življenja. In v praksi joge in v praksi življenja postopam karseda sočutno in nenasilno. Kaj točno? Ljudem pustim, da so kar so, da počnejo kar jim paše. Ne obsojam dejanj, besed ali misli. Ne škodujem. Ne vrednotim. Joga na blazini je trening za tisto pravo stvar, za življenje. In, če sem malo divja, drzna in dramatična, a ni to tradicija, ki jo je fino nesti naprej? Ne mi z zapovedmi in prepovedmi. Neobsojajoč, sočuten in nenasilen pristop - to je moja joga.

Zato joga pogovori ne bi smeli biti o tem, kako globoko v predklon gremo. Joga pogovori bi morali biti o tem, kaj se na poti od vdiha z rokami nad glavo, do izdiha na poti navzdol, naučimo. Joga in življenje. Pot, ne cilj. Joga pogovori ne bi smeli biti o tem, kako brezvezna je današnja joga in kako zgrešena je postala. Lahko so, seveda, ampak dajmo raje govorit o tem, kaj z blazine neseš v vsakdan, kakšen človek postaneš, ko z dihom povežeš um s telesom, ko postaviš stabilen most med psiho in fizičnim. Govori o moči, stabilnosti, ravnotežju, premagovanju. Ne o prepovedih, pravilih in prestopnikih, ki stvari peljejo po svoje.

Konflikt res ni tako velik. Lahko postane, ampak načeloma ni. Če ne silimo in ne konvertiramo in ne žugamo s prstom. Če ne govorimo o nujnosti početja. O "kakšen mora biti ta prav jogi" in "kaj mora in sme in ne sme početi". Ahimsa? Kje je? Ja, pijem vino. Zvečer spijem kozarec vina. Oh, se fino delat, kdaj tudi dva. Preklinjam, pogosto in grdo. Tudi na urah joge (tam vseeno ne tako grdo in pogosto). Jem tudi nezdravo hrano, pijem kavo. Ne chantam pred ali po vadbi, izpuščam Savasano, jem pred jogo, jem med jogo. Na urah joge pozabljam s katero nogo začnem sekvenco in mešam levo/desno, naprej/nazaj. Ne jogiram na tradicionalno indijsko glasbo. Vadečim govorim naj počnejo več tistega kar jim paše in manj tistega, s čimer zadovoljujejo le druge. Po petkovi jogi gremo skupaj na, pazi, pijačo. Čaj, pivo, vino. Meditacija in joga delata čudeže, ampak vseeno kdaj vzamem pomirjevalo. Ker je tableta tisti trenutek moj čudež. Sveča, Sarvangasana je krasna za omilitev glavobola, samo kdaj stvar preraste. In kdaj sem lena in je lažje in enostavneje popiti tableto.

Ne obsojam dejanj, besed ali misli. Ne škodujem. Ne vrednotim.

Je res tako slabo dopuščati malo manevrskega prostora za odstopanja? Je res tako narobe, če se stvari prilagajajo času v katerem živimo? Je res tako narobe početi stvari tako, da je nam prav in fino in prijetno? Seveda do meje, kjer ne škodimo drugim ali sebi. Ampak, a je res tako narobe? Sem zmešana, ker rada uživam v dobrem? Ne. In ne, joga v zahodnem svetu se mi pač ne zdi tako skomercializirana. (Btw, kako je pa je joga našla pot na zahod?) Zdi se mi zahodnjaška. Ker tukaj pač smo. Ne zdi se mi tako grozno odklonska od tradicije, ker smo leta 2018 in ne 3000 pr. n. št.

In, kljub vsem "pomanjkljivostim" časa v katerem živim, zeitgeist je ravno pravšnji. Spodbuja, kljubuje, ustvarja. Dopušča odstopanja od uveljavljenega in pričakovanega.

Ahimsa. Več sočutja, manj obsojanja.

Bodi dobro,

Medeja

linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram