Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.

Medeja logotip

Življenje ni pica

Deli to vsebino

Včasih govorim o tesnobi in ostalih duševnih stiskah, ki lahko bremenijo človeka. Mu spreminjajo vsakdane in na koncu lahko spremenijo tudi njega. Pa si seveda tega ne želi. Želi si biti tak, kakršen je sicer. Brez strahov, brez bremena, brez neobvladljivega pritiska, ki ga oblikuje. In včasih, včasih me vprašajo? A ni bedno govoriti o takih stvareh, vsem na očeh? Se izpostavljati in izpostavljati takšne teme?

Je res bedno? Govoriti o tegobah, strasteh, življenju? O stvareh, na katere pleše naše srce? Pa o stvareh, ob katerih se nam srce para? O stvareh, ki smo jih preživeli in ki so nas izoblikovale v to kar smo danes? Mislim, da ne.

Ko človek ni okej, ko ga stiska stiska, je pod vprašajem vse, kar prej ni bilo.  Če se imam zdaj ekstra fajn, kaj bo, ko se ne bom imel, imela več? Ali bo to, da sem se imel ekstra fajn, se večje breme? Bi bilo boljše se imeti malo manj fajn? Bi potem lažje prenesel, preživel čas, ki ne bo tako fajn? Je bolje hoditi po sredini? So potem padci manj boleči? Ker tesnoba zna. Tesnoba in njej podobne znajo človeka prepričati v vsak narobe in spremeniti vsak prav, ki je do takrat veljal. Obrne se. Kar je varno in sigurno, lahko postane nevarno. Kjer si se prej dobro znašel, se lahko zaradi slabe izkušnje, ki ti jo servira odziv psihološkega naslova, ne znaš več obrniti. Vsakdanji, mini in navidezno nepomembni dražljaji, postanejo veliki in zelo pomembni. Bolečina, reakcija in ukvarjanje z njimi dobi neprepoznavne razsežnosti. Kot da nisi ti. Ker so odzivi na dražljaje drugačni. Morda močnejši, morda jih ni pa si misliš, da bi morali biti.

Zato je prav govoriti o takih stvareh. Prav je govoriti o vseh stvareh, ki nam ne dajo miru, ali nam ne dajo spati. Zakaj? Ker ljudje na svetu nismo sami.

In, ker včasih? Včasih moraš malo umret, da lahko začneš zares živeti.

Zato ni bedno govoriti o takih stvareh. Ko govorimo, bodrimo. Ko govorimo, damo vedeti, da smo ljudje. Podobni drugim. Ko govorimo olajšamo sebe in, morda, olajšamo nekaj nekomu drugemu. Ker ljudje? Ljudje smo zjebani. Na en način sigurno. V vsej noriji in tekmi in stresu nam je to skupno. Čutimo. Čutimo svoje stiske, tegobe. Čutimo. Vsi čutimo.  Jutranja zmrzal, glasba v ušesih, ljudje, občutki. Slaba vest, evforija, vznemirjenje, žalost, panika. Ježenje kože, dotiki, bolečina. Zato ni bedno govoriti o teh stvareh. In, če lahko, govori. 

Govori o strasteh, strahovih, premaganih bitkah. Tudi o stiskah. Nekdo se počuti, kot se počutiš ti, tebi bi bilo lažje, če bi vedel, da se ne počutiš tako samo ti in da so stvari rešljive. Če lahko, govori. Spregovori. Ni nujno glasno in z velikim dosegom, a če lahko, povej. Olajšaj sebi in drugemu. 

Stvari so. In stvari bodo. Perspektiva in odnos do njih sta pa tista, zaradi katerih je življenje takšno ali drugačno. Včasih, ko samo premlevamo in držimo material v glavah, ta raste in prevzema kontrolo. Postaja glavnina misli in zaseda velik del naše glave. Perspektiva je tu zgolj enostranska in zelo poglobljena, a nima protiuteži. Odnos, če že ni neomajen in težko, da neomajen v teh časih sploh je, je zelo grob ali samopomilujoč. Takšni smo ljudje, nič hudega, pretresljivega. In ljudje, ljudje lahko krivimo gene, starše, vzgojo, mehko srce, empatijo, sočutje, občutljivost, nesamozavest, družbo, državo, vesolje ali Merkur. Lahko, seveda. Ampak stvari, ki bremenijo našo glavo, še vedno bodo. Ne glede na travmiranja in dramatiziranja. Stvari pač bodo. Neodvisno od pomilovanja, neodvisno od količine in kvalitete skrbi in misli, ki jih držimo v svojih glavah. Včasih je občutek tak, pa vem, ker znam tudi jaz to početi, kot da želimo priznanje, da nam je hudo, da smo ubogi. Saj nam ni lahko, seveda ne. Ljudje trpimo. Kot psi trpimo. Ker to življenje je. Ampak življenje ni tekma. Komu je težje, komu jemljejo, kdo bolj trpi, kdo je močnejši in kdo dalj časa živi v agoniji in bolečini. Veste kje je ciljna črta? Kje se vse konča? Točno tam, kjer se vse konča. In mislim, da si razdalje od tu do tam ne želimo prehoditi z grenkobo, zamerami in jamranji.

Zato ni bedno govoriti o takih stvareh. Strasteh, tesnobah, strahovih. Ne, ni bedno. Ker življenje je enkratna mojstrovina, ki, če nisi pozoren in svojo energijo trosiš za neumnosti, ki ti kradejo omejen čas, spolzi med prsti in te pusti zagrenjenega, osamljenega in betežnega. Zato delimo. Da se olajšamo, da, če lahko spregovorimo, pomagamo sebi in morda komu nam podobnemu.

Bodi dobro,

Deli to vsebino