Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.
Lahko rečem, da sem prijazna. Sem. A imam težave s postavljanjem zase, z asertivnostjo, z besedo “ne” in z ustrezanjem drugim. Težave s postavljanjem meja. Toliko težav. Pa še jih je. Med njimi je tudi pasivna agresija.
Kako rešujete spore? Ste morda tiho, si mislite svoje ter ob priložnosti vrnete milo za drago? Očitate? Jaz največkrat ja. Kar pasje, a? Najraje uravnotežim vesolje tako, da vrnem. Karkoli že.
Ker vesolje mora biti uravnoteženo.
Še vedno to počnem. Vem, da to počnem in se trudim tega ne početi, ampak tudi Rim ni bil zgrajen v enem dnevu. Vendar pasivna agresija ni okej. Pasivna agresija, kot že samo ime pove, je agresija. Aktivne agresije ne toleriramo, zakaj je torej pasivna tako drugačna? Morda celo sprejemljiva? Ker je bolj elegantna, ker ni agresija na prvo žogo? Ker je skrita? Ker, če smo samo pasivno agresivni, ne oklofutamo nikogar. Čeprav bi ga želeli. O, ne. Smo bolj prefinjeni. Vrnemo milo za drago na bolj sofisticiran način. Kao. Pasivna agresija od človeka zahteva malo več umskega naprezanja. Pri aktivni agresiji takoj prepoznamo nesprejemljivo dejanje. Fizično obračunavanje, klofuta. Pri pasivni? Niti ne. Morda dejanja sploh ne zaznamo.
Manipulatorji mali, a.
Največkrat zato, ker smo tega vajeni. In zato, ker gre izjemno lepo z našo naravo. Naravo ustrezanja, prijaznosti, ne-konfliktnosti. Ampak v principu je pasivna agresija motnja. Ker se nismo sposobni soočiti s situacijo, jo raje prelagamo in požiramo, dokler se zadeva ne odrazi v viharju čustev, očitkov.
Če smo nagnjeni k temu, da ne znamo reči ne, da radi zadovoljujemo potrebe drugih pred potrebami nas samih, da postavljamo odnose z ljudmi pred probleme z njimi, nagnjeni k “samo da se imamo vsi radi”, potem obstaja velika verjetnost, da smo pasivno agresivni.
Kot sem rekla, slabo prenašam krivice. Če se meni ali komu drugemu godi krivica, moram (!) postaviti stvari na svoje mesto. (Odlična revolucionarka bi bila.) Pri pasivni agresiji ravnamo tako, da potuhnjeno škodimo drugemu. Mu vrnemo, kar si po našem mnenju zasluži. Morda se nekdo grdo obnaša do nas, nam daje občutek manjvrednosti, ali nas morda užali, mi pa mu na primer, v želji po vračanju, potuhnjeno a namerno vrnemo. Bo že vedel, zakaj. Ker si to zasluži in nekdo mora za to poskrbeti. Ker je tako “prav”.
Pasivna agresija je pač enostavnejša. So stvari, ki jih šola ne nauči. Vsaj ne šola kot institucija, življenjska šola, kot bi rekel ata, po drugi strani morda jih. Prvi kiksi se torej lahko zgodijo že zelo zgodaj. V bistvu se prvi zgodijo še prej, doma. Otroci se ne rodijo s priučenimi komunikacijskimi tehnikami. To jih naučimo (naučijo) odrasli. Otroci ne vedo, da morajo svoja čustva komunicirati direktno in odkrito. Morda ne bi bilo slabo, če bi šole otrokom pomagale delati na osebnosti rasti. Namesto tega je lažje ponavljati, da je jeza grda, da ne smemo kazati čustev v javnosti. Potemtakem sklepamo, da je potlačevanje čustev okej. Da je indirektna komunikacija okej.
Ampak jeza je vsakdanje človeško čustvo. Zelo pogosto čustvo, pravzaprav. Ni najbolj prijetno čustvo, ampak je normalno čustvo. Spomnim se, da so mi že kot majhni punčki govorili, da nisem lepa, če sem jezna. Da bom gubasta, če se bom jezila. Pa (baje), če grem jezna spat, da mi bo čez noč rit zrasla. Nič ni res. Hodila sem jezna spat in še vedno imam majhno rit, gubasta sem pa zato, ker se staram in ker se mrščim med branjem ali pisanjem. Če posplošim, jeza očitno ni kul. Tako so nas učili. In tako naj bi bilo prav. Pa niti ni. Nekje v našem čustvenem razvoju smo ugotovili, da jeza sama po sebi niti ni tako napačna, vendar je morda bolje zadržati določene stvari zase, da je bolje, če smo “pridni” in si mislimo svoje. Da potlačimo jezo in je ne izrazimo. Pa ne zdaj, da zavoljo izražanja čustev vzrojimo in vihravo vstanemo od mize pa to mizo pa vse kar je na njej prevrnemo in mamo nasproti zaradi vprašanja po končanju faksa steramo v ne preveč luštno mesto. Ampak mogoče samo izrazimo nestrinjanje, nezadovoljstvo, neprimernost ravnanja z nami in nelagodnost, ki nam jo početje človeka nasproti mogoče sproža.
Tako, da skomuniciramo počutje preden štartamo s tretjo svetovno vojno. Tako, kot naj bi to odrasli storili.
Očitno res. Ko se naučimo, da je bolje, da ne izražamo čustev, vsaj tistih neprijetnih ne (tistih, ki IN tipe osebnosti po Jungu spravljajo v nelagodje in paniko), da je bolje, da ne izražamo jeze odkrito, to čustvo ne izgine. Jeza ostane, samo potlačimo jo. Koliko potlačenega lahko nosimo s seboj? In koliko časa? Ker nismo ali ne znamo biti odkriti, ker nam okolica in vsi naši odnosi tako pravijo, izberemo bolj prefinjeno taktiko. Svojo jezo zavijemo v vato. In se naučimo svoja čustva izražati v bolj družbeno sprejemljivih načinih. Skozi pasivno-agresivna obnašanja.
Pasivna agresija je največkrat taktika, ki jo uberemo tisti, ki se bojimo soočanja z drugimi. Mi, “nekonfliktneži”. Mi, najbolj fajn in dobri ljudje pod soncem. Bojimo se biti odkriti, ker nočemo prizadeti drugih. Tiho smo, ker smo mnenja, da ne smemo imeti drugačnega mnenja. Tiho smo, ker se bojimo izgubiti ljudi. Ostati sami. Mislimo, da je bolje zadržati stvari zase pa biti neiskren. Ker to smo. Ko ne komuniciramo svojih čustev, ko rečemo “ne, saj je okej” pa ni okej, takrat lažemo. Zavoljo dobrega odnosa. Ampak vam povem, ta dober odnos ne bo več dober, ko bo na plano prišlo nekaj, kar ste zamolčali. Nekaj, kar ste povedali tako, da je ustrezalo človeku nasproti vam. Tudi, če ni bilo res, samo, da je ustrezalo. Ko bo nekaj od tega prišlo na plano, bo človek nasproti lahko podvomil v vsa vaša pretekla dejanja in besede. Če ste nekaj zamolčali, kdo ve kaj vse ste še prikrili. Pasivna agresija je prefinjena oblika agresije. Je manipulativna. Tudi ko želimo nekaj doseči, ne prosimo direktno, ne, mi, pasivni agresivneži to storimo tako, da malo ovinkarimo. Izrazimo nekakšno mlačno željo, ampak je ne naslovimo.
Ker ne znamo biti direktni. Ker se bojimo in ker smo vajeni delati na način, ki nam je dolga leta služil. Se pa tega lahko naučimo. Moj nasvet? Ko si v situaciji, v kateri bi načeloma postopal kot si vajen, postopaj drugače. Postopaj kontra. Bodi direkten. Pojdi kontra sebi. Ni enostavno in potrebuješ pogum, ampak pomisli na tebi ljube ljudi nasproti in pomisli, če si ne zaslužijo iskrenosti in odnosa, ki temelji na tej odkritosti. Pomisli, če si res tako dober, ko ne komuniciraš svojih čustev in na ta način zavajaš ljudi, ki jih imaš rad.
Bodi dobro (in ne pasivno),
