Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.
Prazniki znajo biti naporni. Prazniki, družina, prijatelji … Lahko nam pridejo do živega. Pa če se razumemo ali ne. Vsi smo samo ljudje in popolnoma naravno je, da si gremo vsake toliko časa na živce. Da bi si najraje skočili v lase in … se cukali. Recimo. Brez panike, smo vsi na istem. Ali pa mogoče nimamo priložnosti biti s svojimi. Ali pa pogrešamo našega psa, recimo, ker smo za praznike odpotovali.
Kakorkoli, prazniki niso nujno samo lučke in piškoti. Znajo biti naporni in znajo v nas zbuditi zver.
V tem čarobnem duhu, preden vsi izgubimo živce, vam bom predstavila enostavno zadevo, ki vas lahko umiri in prizemlji. Zadevo, ki vam lahko pričara več časa. Več časa zase. Saj vem, časa se ne da ustaviti. Ampak, da se ga upočasniti.
Ko je preveč vsega, preveč čustev, preveč ljudi, preveč osamljenosti, alkohola ali petard, se ustavimo. Gumb za pavzo. Ko je preveč vsega se obrnimo k sebi. In bodimo s sabo. Svet (in vse kar spada zraven) bo počakal.
Ste kdaj že poskusili? Se odklopiti? Dihati, čutiti? Živeti v trenutku? Mogoče je zdaj pravi čas. Podarite si ta čas.
Dajte, dajte.
Sede ali leže. Po želji. Leže sploh ni nujno Savasana (položaj trupla) in sede ni nujno lotus. Najdite položaj, ki je udoben, ki vam odgovarja. In se mu prepustite.
V katerem koli udobnem položaju najprej pomislite na hrbtenico. Skušajte je čim bolj zravnati, podaljšati. Potem pozornost namenite vratu. In ga zravnajte. Ramena spustimo navzdol, jih sprostimo in ustvarimo prostor med ušesi in rameni.
Pozornost usmerimo še na naš obraz. Na občutke. Na izraz, ki ga imamo. Osredotočimo se na čeljust, čelo, nos in usta. Če stiskamo zobe skupaj, čeljust sprostimo. Če je naše čelo namrščeno, ga sprostimo. Vdihnemo skozi nos, izdihnemo skozi nos.
Sledimo ritmu našega diha.
Skušajmo slediti našim dihom. Pozornost namenimo dolžini vdiha, nato dolžini izdiha. Vdih naj bo enak izdihu. Dolžina vdiha naj bo enaka dolžini izdiha.
Vdihnemo, štejemo do pet. Zadržimo. Izdihnemo, štejemo do pet. Počasi začnemo vedno več zavedanja vnašati v dihanje. Pozornost usmerimo na nosnici in zrak, ki ga prejemamo. Na zrak, ki napolni naše grlo, pljuča, trebuh.
Naš trebuh z vdihom naraste in se z izdihom zmanjša. Bodite pozorni na hitrost dihanja in na občutke, ki jih v telesu takšno dihanje sproža. Usmerite se k misli, da z vsakim vdihom zrak pripeljete globlje v telo. Zamišljajte si, kako kisik sprošča, boža vsako celico v telesu.
Prepustite se občutkom.
Če se prvič odklapljate, če meditirate prvič, potem je lahko že izkušnja zavestnega dihanja dovolj. Saj veste, meditacija ne pomeni odsotnost misli. Meditacija je opazovanje naših misli. Brez obsojanja.
Opazujte dihanje. Sprejmite misli, ki jih imate in se vrnite k dihanju. Če je misli preveč, jih poglejte in se vrnite k dihanju. Vdih – ena, dva, tri, štiri, pet. Izdih – ena, dva, tri, štiri, pet.
Ne bodite strogi do sebe in ne kaznujte se. Ne si govorit, da to ni za vas in da tega ne zmorete. Če lahko dihate, potem lahko meditirate. Tako preprosto je. Samo bodite. V tem trenutku, v tem prostoru. Z vsem kar je v vas.
Če se želite odklopiti vodeno – internet je poln vodenih meditacij, ki lahko pomagajo pri odklapljanju. Pri sproščanju.
Drugače pa posnetki meditacij zgledajo nekako tako:
Udobno se namesti, zravnaj hrbtenico, vrat. Umiri dih. Zlij se v ta trenutek, v ta prostor. Vdihni in izdihni skozi nos. Sprosti čeljust, ramena. Osredotoči se na zrak. Na vdih in izdih. Zdaj pozornost preusmeri na občutke na telesu. Na ščemenje. Na gomazenje. Na zrak, ki vstopa skozi nos in polni tvoja pljuča. Na vdih … in izdih. Občuti zrak na koži. Občuti stik s tlemi. Tudi to si ti. Tudi, če se morda takšen še ne poznaš. Tudi to si ti. In to je tvoje življenje. Živiš, dihaš. Tukaj si. Bodi prijazen do sebe, bodi ljubeč, prizanesljiv. Bodi dober.
Bodi prisoten.
S pozornostjo se sprehodi po telesu. Začni pri nogah in se z mislimi premikaj po telesu navzgor. Prsti na nogah, stopala, gležnja, meča, kolena, stegna, boki. Nato trebuh, prsni koš, ramena, roke, vrat, glava.
Tukaj si lahko tako dolgo, kot želiš. Dokler ti je udobno. Po telesu in občutkih se lahko sprehajaš tako dolgo, kot ti ustreza.
Nato pozornost usmeri na prste na nogah. Pomigaj z njimi. Nasmehni se. Pomigaj še s prsti na rokah. Mogoče, če ti ustreza, lahko roke dvigneš nad glavo in vdihneš, z izdihom pa roke spustiš.
Mogoče, če ti ustreza, lahko vdihneš skozi nos in izdihneš skozi usta. Mogoče izdihu dodaš en globok “ah”. Ali malo razmigaš vrat, ramena.
Na tem mestu si dovoliš igro. Dovoliš si občutiti in slediti občutkom. Dovoliš si biti ti.
Lahko se nasmehneš, se potrepljaš po rami (lahko si tudi zaploskaš) in pozdraviš novo verzijo tebe. To si ti, 2.0.
Tako. Eno tako malo darilce, ki si ga lahko namenite. Pa ne samo decembra. Kadarkoli. Kadarkoli se vam zdi, da je preveč. Da je enostavno preveč. Pa tudi takrat, ko je vse okej. Veste, ko so stvari dobre, takrat pozabljamo nase. Ampak tudi takrat smo pomembni.
Odklopite se lahko kadarkoli, kjerkoli. Če je to na pošti v vrsti, storite to na pošti v vrsti. Predihajte se, preverite telo in občutke, misli. Če je to med prazniki v krogu družine, naredite to med prazniki v krogu družine. Ha! Ali pa jih povabite zraven!
Bodite dobri do sebe, ne obsojajte se. Vse zmorete, samo priložnost si dajte.
Srečno!
