Antidepresivi in tacanje z mačkami

22. novembra 2017

Medeja

Med solzami sem mu rekla “Tudi jaz bi bila tako vesela, kdaj bom jaz tako srečna?” Na televiziji se je vrtela reklama za Kinder Country. Tisto krasno sladko mini čokoladico, ki poleg brbončic zbuja tudi spomine na otroštvo in nagrajevanje pridnosti punčke velikih oči. Tip v reklami je deloval zavidljivo zadovoljen in poln življenja. Srečen, bi se reklo. Popolno nasprotje solznega bitja, ki se med privajanjem na antidepresive tolaži in uravnoveša s pomirjevali in resničnostnimi šovi.

Zadnjič me je spomnil. Spet so jo vrteli in vprašal me je, če se spomnim vprašanja ob reklami. Ha! Pa sem nanj pozabila. Pa me je spomnil. Se mi je pa takrat zdelo blazno neverjetno, kvantna fizika. Taka sreča, da bi se človek valjal po tleh in racal ob račkah? Nisem kvantni fizik, se mi zdi pa še vedno blazno neverjetno, da sem sčasoma, z majhnimi koraki prišla do kotaljenja po bregovih in tacanja z mačkami. Ker račk slučajno nimam pri roki. Antidepresivi so vzpostavili ravnovesje, ampak ko sem enkrat šla z njih, sem se naučila življenje balansirati sama.

In mi kar gre.

Tablete so področje, ki pri ljudeh lahko zbuja nelagodje. Eni se jih otepajo kot vampir česna, drugi brez njih ne (z)morejo. Vendar tablete pomagajo. Sploh če tablete predpiše zdravnik, specialist. Verjetno jih predpiše z razlogom. (Debat o lobijih ne dovoljujem, ker se vedno končajo tam kjer je vse brez smisla in brezveze, kjer smo vsi samo lutke kapitalistične industrije.) Kronične bolečine v križu lajšamo s protibolečinskimi tabletami. Zakaj bi se človek trpinčil, smo leta 2017, lahko si pomagamo, ni treba živet v agoniji. Konec koncev, če boli križ, ne moremo početi nič. Še sprehod do wc-ja je lahko velik problem. Kaj pa, ko boli psiha? Takrat smo pa tisti, ki pomirjevalo vzamemo, ko stvari uidejo izpod nadzora, nemočni pusiji, ki se smilimo sami sebi? Da ne bi res, no. Ne pravim, da se zadevajte, pravim samo, da si pomagajte in poskrbite zase.

Čas privajanja na antidepresive je bilo eno težjih, če ne celo najtežjih obdobij v življenju. Če si stvari ne bi zapisala, bi pozabila koliko bitk, bolečin in bojazni sem v tem času doživela. 1. dan, 2. dan … Ene stvari kar pozabimo … Kakorkoli, uravnavanje ravni serotonina naredi cel žur telesu. Ne vsakemu. Meni ga je. Zaporedni napadi panike, tresenje, slabost, neješčost, omotice. Brezvoljnost, jok, brezizhodnost. Nespečnost. Res te prime, da bi prenehal požirat nekaj, kar povzroča toliko neprijetnega. Pa to ni edina stvar, ki te prime, da bi jo naredil. Ker je agonija res preprosto tumač. Ker je občutek res tak, kot da te bo pobralo. Kaj če nikoli ne bo bolje? In medtem tip v reklami zgleda tako srečen in brez skrbi. Kdaj bo bolje? Kdaj bom ta tip?

Kmalu.

Ker res vse enkrat mine. In je minilo. Ko so tablete začele delati svojo čarovnijo sem počasi, po nekaj tednih šla ven iz bajte. Ne še na breg se kotalit, ampak ven. Hodit. Se z nasmeškom na obrazu nastavljat soncu. Se spoprijateljit s povišanim utripom srca. Ne bo me kap, samo zadihala sem se, utrudila. Ker hodim. Vse je v redu. Ne umiram. Bil je februar. Maja sem praznovala 30. rojstni dan. In vsako jutro tekla. Povišan srčni utrip ni bil več razlog za panični napad.

Antidepresivi. In pomirjevala. Sliši se tako grozno. Kot nekaj, kar dajo človeku, ki ga prisilno odpeljejo v saj veste katero ustanovo. Pa ni grozno. Veste kaj je grozno? Živeti v bolečinah in agoniji.

Niso tablete tiste, zaradi katerih sem danes razposajena, razigrana in tip iz reklame Kinder Country. Niso, ampak vseeno so mi pomagale. In nisem vsak dan okej. Ah, kje. Življenje ni pica. Ali čokoladica z rižem in belim polnilom. (Malo preveč zastonj reklame delam). Ne skačem vsak dan, ne tacam z mačkami vsak dan. Se pa trudim. Učim. Delam. Berem. Pišem. Iščem. Dajem. In sem hvaležna. Popolno nasprotje solznega bitja, ki se med privajanjem na antidepresive tolaži in uravnoveša s pomirjevali in resničnostnimi šovi. Kotalim se po bregovih. Tacam z mačkami. Sem tip iz reklame.

Srečna, bi se reklo.

Zakaj to pišem? Ker res vse mine. Ne spodbujam rabe tablet. Daleč, daaaleč od tega. Spodbujam dobro počutje. Pojdi proti temu. Proti dobremu počutju. Poskrbi zase. Poskrbi za svoje zdravje, veselje, srečo. Ker nihče ni sam v sranju, ki mu ga psiha servira. Ker je vsak lahko tip iz reklame.

Ker je vsak lahko srečen.

Bodi dobro,

Medeja

Share This